Ko žaluje otrok

Piše: Sanja Saje
Torek, 3. november 2015, 5:20
Image
zalovanje2
Kako ravnati, ko se z vprašanjem smrti sooči otrok? Koliko in na kašen način otroka vključiti v obrede, povezane z žalovanjem? Kakšna čustva se prebujajo v otroku in kako doživlja vprašanje smrti?

Smrt bližnjih je vedno tragičen dogodek. V nas sproži žalost in strah, občutke nemoči, tudi jezo na pokojnika, ker nas je zapustil. Že za odraslo osebo je soočanje z vprašanjem smrti nekaj, čemur bi se najraje izognili in potisnili na stran. Kako pomagati otroku, kadar se smrt zgodi v njegovi bližini?

Otrok je del žalovanja takoj, ko nekdo v njegovi bližini umre

Prvi impulz, ki ga ob soočenju s smrtjo v sebi začutimo starši, je, da želimo svoje otroke zaščititi. Skrbi nas, kako najti in izbrati besede, primerne otrokovi starosti in njegovemu dojemanju sveta. Kako bodo stresni dnevi žalovanja vplivali na otroka in njegovo duševnost? Kako si bo otrok predstavljal smrt in odhod ljubljene osebe? Ali ga bo strah? Ali mu bo dogodek pustil trajne posledice?

Otroci v trenutku, ko tragični dogodek pretrese celoten družinski sistem, postanejo del dogajanja. Kakršno koli prikrivanje je nesmiselno in celo škodljivo za otrokovo duševno ravnovesje.

V želji, da bi otroka zaščitili, se včasih zgodi, da starši in bližnji otroka ne vključijo v dogodke, povezane z žalovanjem (pogovor o smrti, obisk pokopališča, kropljenje, pogreb, srečanje žalujočih sorodnikov …). Bojimo se namreč, da bo za otrokovo dušo to preveč in prezahtevno.

Vendar pa moramo vedeti, da otroci v trenutku, ko tragični dogodek pretrese celoten družinski sistem, postanejo del dogajanja, saj nas čutijo in dihajo vzdušje, v katerem družina živi. Zato je kakršno koli prikrivanje nesmiselno in celo škodljivo za otrokovo duševno ravnovesje. Če z otrokom ne spregovorimo, si bo dogodek, četudi zamolčan, predstavljal po svoje in morda celo v sebi iskal krivca za nastalo situacijo.

Iskreno in naglas!

Pomembno je, da z otrokom iskreno spregovorimo, čeprav je tudi nam težko. Veliko bolj nevarno je biti tiho, saj otrok z nepričakovanimi čutenji ostane sam.

Otroci na pogrebu?

 

 

Obredi slovesa so v procesu žalovanja za otroke in odrasle pomembni in potrebni.

 

Otrok nikakor ne smemo izključiti iz procesa žalovanja in soočanja s smrtjo, moramo pa dogodke, ki jim bo prisostvoval otrok, in besede, s katerimi mu bomo predstavili smrt in žalovanje, skrbno izbrati.

Pri navzočnosti otroka pri dogodkih, povezanih s pokopom umrlega, je pomembno, da upoštevamo otrokovo starost, čustveno občutljivost, duševno pripravljenost in otrokovo čustveno bližino s pokojnim in žalujočimi.

Otrok nikakor ne smemo izključiti iz procesa žalovanja in soočanja s smrtjo, moramo pa dogodke, ki jim bo prisostvoval otrok, in besede, s katerimi mu bomo predstavili smrt in žalovanje, skrbno izbrati.

O morebitni prisotnosti na pogrebu se z otrokom prej pogovorimo. Predstavimo mu pomen slovesa in potek obreda ter ga pripravimo na morebitno obnašanje ljudi, ki bodo prisotni. Vedno vprašamo otroka, ali želi biti prisoten pri pogrebu ali ne.

Otroka in njegova čustva, ki se pojavijo med soočanjem s smrtjo in med obredom pogreba budno spremljamo in smo ob njem prisotni z dušo in telesom. Sočutno in z razumevanjem se odzovemo na vsa porajajoča čutenja. Na morebitna vprašanja odgovarjamo jasno in potrpežljivo.

Obredi težki, a za novo doživljanje pokojnika nujni

Obredi slovesa so v procesu žalovanja za otroke in odrasle pomembni in potrebni. Izkušnja je sicer težka, vendar nujna. Slovo od pokojnika nam omogoča, da začutimo novo resničnost bivanja in šele, ko se poslovimo, ga lahko na novo integriramo v svoje življenje. Pomembno je, da otroka vključimo v obrede do mere, da zanj ne predstavlja dodatnega bremena.

 

Besede in dogodke, s katerimi otroku predstavimo smrt, skrbno izberemo.

Če otrok ni vključen v obred slovesa, je praznina za pokojnim še toliko globlja in proces žalovanja se podaljša.

Otroci umrle matere, ki jih je teta v času pogreba odpeljala na morje, da jim »ne bi bilo preveč hudo«, so v odrasli dobi pričali o občutkih velike zmedenosti in velikanski praznini, ko so se vrnili domov v običajno življenje, matere pa ni bilo nikjer.

Pomembno: otrokova starost, individualne značilnosti in želje

Kljub temu velja: Če otrok jasno izraža in kaže, da se obreda ne želi udeležiti, ga k temu ne silimo in ga upoštevamo.

Če otrok ni vključen v obred slovesa, je praznina za pokojnim še toliko globlja in proces žalovanja se podaljša.

Ravno tako otroka ne vzamemo s seboj k pogrebu (še poseben to velja za otroke, mlajše od starosti 7, let), če vemo, da sami med pogrebom otroku ne bomo mogli zagotoviti dovolj pozornosti in čustvene opore niti zanj ne bo mogel poskrbeti kdo od ostalih prisotnih, za otroka pomembnih odraslih.

Mlajši otroci se običajno že zaradi dolžine trajanja pogreba težje zberejo in vztrajanje pri prisotnosti na pogrebu ni vedno nujno oziroma tudi ni priporočljivo.

Smiselno pa je, da otrok izkusi vsaj del slovesa od pokojnika. Lahko ga pokropi, prinese svečko ali kakšno drugo podobo, otroku lahko pokažemo grob ali skupaj oblikujemo naš način slovesa od pokojnika.

Foto: dailymail.co.uk, maryhoulihanblog.tumblr.com, pixgood.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.