Ko te šestletnik vrže iz tira

Maja Vovk
Piše: Maja Vovk
Sreda, 28. november 2018, 5:30
Image
Pričakujete, da bo otrok te starosti že precej samostojen, kooperativen in ubogljiv. Zgodi pa se ravno nasprotno. Neprestano zahteva vašo pozornost in ne uboga nič. Na vaše zahteve se odzove z jezo, jokom in vpitjem. Rezultat je pričakovan: varovalke vam popustijo, začnete kričati in ga grajati, na koncu sta poražena oba. Kaj lahko storite, da bo izzid prijaznejši do obeh?

Postavite meje

Razlogi, da se šestletnik tako obnaša, so različni. Gotovo pa je normalno, da je prisotna tudi potreba po pozornosti s strani mame, še posebej, če mu jo “kradejo” bratje in sestre.

Otrok potrebuje mirno in samozavestno mamo (in očeta), ki poskrbi zase in se ne boji otrokovega joka, se ne boji njegovih močnih občutkov in se ne počuti krivo zaradi lastnih meja. Včasih pa se zdi, da otrok prav čaka na naš odločen ne, da dobi priložnost, ko lahko izrazi svoja občutja. Me mame pa se ob tem lahko počutimo krive, ker ne vidimo širše slike, ki je v ozadju. In tu pridejo na vrsto meje. Meje, ki jih imam jaz kot mama in za katere sem prepričana, da so dobre. Če kasneje ugotovim, da niso bile najboljša izbira, si lahko premislim in jih spremenim.

Včasih se počutimo pod pritiskom, če otrok od nas zahteva veliko crkljanja. To je vendar priporočljivo in zdravo. Kako naj bi kot dobra mama to odrekli otroku?
Ampak če vam resnično ni do crkljanja, potem crkljanje ni zdravo za vajin odnos, ker vi niste polno prisotni v tem. Otrok pa dobi izkušnjo, da je z nekom, ki mu izkazuje fizično naklonjenost, čustveno pa je odsoten. Zato je ena izmed pomembnih stvari pri skrbi zase, da ne počnemo stvari, ki jih v tistem trenutku ne želimo, ker smo preutrujeni, vznemirjeni ali pa kaj drugega. Otrok bo svojo potrebo po dotiku in naši pozornosti lahko dobil nekoliko kasneje. Ni treba, da je takoj. S tem ga ne zavračamo, pač pa mu kažemo, da smo tudi mi oseba z našimi lastnimi potrebami in da moramo najprej poskrbeti zase.

Otrok ima pravico, da zaheva pozornost in izraža svoja čustva. Vi pa morate prav tako poskrbeti zase.

Hkrati pa moramo otroku pokazati, da so lahko žalostni zaradi naših osebnih meja in naših odločitev. Včasih bomo te izraze razočaranja, žalosti in jeze lažje sprejeli, včasih pa se bomo zaradi njih počutili slabo. Ker lahko se zgodi, da bomo otroku na voljo cel dan, pa bo izbruhnil, ker si bomo izborili minutke miru v kopalnici in mu v tistem trenutku ne bomo na voljo. In takrat nas lahko odnese.

Otrok ima pravico, da vedno zahteva našo pozornost. In tudi če je to z vpitjem, nam želi nekaj sporočiti, želi nam izraziti svojo bolečino. Pri tem ne čuti sočutja do nas in naših potreb, ker je preveč ujet v svoje lastne potrebe in občutke, ki jih mora izraziti. V takem trenutku nujno potrebuje jasno in odločno mejo. Dokler te ne dobi, bo poskušal na svoj način: z dretjem, jokom ali kričanjem. In to je v redu. To je to, kar si otrok želi od vajinega odnosa, da lahko izrazi svojo nemoč in bolečino in da jo vi lahko sprejmete.

Otrok potrebuje mirno in samozavestno mamo (in očeta), ki poskrbi zase in se ne boji otrokovega joka, se ne boji njegovih močnih občutkov in se ne počuti krivo zaradi lastnih meja.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa

29. marec 2019 ob 17.30

Cerklje, Koper, Celje, Novo mesto,
Ljubljana