Ko se zjutraj pred vrtcem vse podre in znova sestavi

Petek, 27. september 2019, 5:00
Image
Jutranji odhodi in stres: hitenje, gledanje na uro, spet sva pozni. »Ne bi te majice, pa druge štumfe bi. Sama bi obula čevlje, pa ne gre.« V avtu gledam na uro. Ker sva šli kasneje od doma, sva padli v prometni zamašek.

Prideva v vrtec, priganjam jo, hitim in trdo stopam, da se najbrž trese cela stavba. Vstopiva v garderobo, čevlje in jakno dol, copate gor, hitro, hitro, mudi se mi. Hčerka se me drži nekoliko močneje kot po navadi, prosim, pa ne danes, ko se nama mudi. Kar naenkrat začutim razbijanje srca že skoraj v grlu in takrat začutim hčerkin pogled na meni, negotov, žalosten in proseč: »Mami, samo stik rabim.«

Takrat se spomnim stavka: »Otrok naj si zapomni tolažečo mamo, ne mame, ki odvihra« (Margot Sunderland, Znanost o vzgoji). 

To je stavek, ki poboža, a poudari odgovornost staršev. Stavek, ki nas vrne v zavedanje, kar je zares pomembno. Stavek, ki nas pripelje v trenutek »tukaj in zdaj«. Stavek, ki nas spomni na to, da z žalostjo in stisko ni nič narobe, le sprejeti jo je treba in se nanjo odzvati. Stavek, ki hkrati opozori na našo odgovornost, da se zjutraj od doma odpravimo pravočasno in smo s svojo mirnostjo na voljo otroku, ker nas ta takrat najbolj potrebuje. 

Pravočasen odhod je moja odgovornost...

S tem stavkom začutim, kaj je zares pomembno – zdaj me potrebuje ona, pa če se meni mudi ali ne. Jaz sem odrasla, ona otrok in pravočasen odhod je moja odgovornost. Kljub temu, da v tem jutru nisem zmogla poskrbeti Premislim, kaj mi je zjutraj res pomembno in temu sledim.za miren odhod in z vsakim kazalcem, ki se je bližal osmi uri, tempirala stisko obeh, lahko to še popravim. Lahko sem tukaj zanjo zdaj, ta trenutek. Srce se umirja, z njim tudi napetost telesa. Hčerko pogledam direktno v oči, jo objamem in ji povem, da jo imam rada in jo pridem iskat. Takrat se spomnim na nekaj, kar si že dolgo želim vnesti v jutranje slovo – samo najin ritual. Hčerki se zasvetijo oči, ker ima boljšo idejo – moji petki in kepci ne pritrdi z dlanjo, ampak z brado. Obe se začneva smejati in dobiva idejo za še nekaj podobnih hecov. Najini srci se umirita in povežeta, še enkrat se objameva in greva do vrat. Iz vrtca odidem z občutkom topline in veselja ter si želim, da je ta občutek obstal tudi njej.

September je mesec spremembe... 

...in novih začetkov – kakor so ti pozitivno vznemirjujoči, so tudi intenzivni in stresni. Pogosto imajo otroci v tem mesecu več izzivov pri odhodu v vrtec, bodisi zaradi uvajanja ali pa le zaradi vrtčevskih sprememb, kot je nova skupina, vzgojiteljice in otroci, bodisi zaradi spremembe ritma s poletno sproščenega v jesensko zapolnjenega. Sprememba pa ni le za otroke, ampak tudi za starše in tudi nam je pogosto težko vstopiti v vsakdan hitenja in obveznosti, obenem pa čutimo tudi stisko naših otrok. Vseeno je pomembno, da stremimo k temu, da se med odhodom umirimo in povežemo z otrokom, saj bo otrok s tem občutkom povezanosti šel skozi ves dan – ta občutek je zaslužen, da se bo lažje soočal z izzivi, ki mu bodo prišli na pot in bo tudi v trenutkih stiske čutil, da je vedno tam nekje nekdo, ki ga razume, čuti in sprejema. 

Kaj pa lahko naredim, da bodo odhodi bolj sproščeni in manj stresni?

  • Pravočasno vstanem in se pripravim, po možnosti preden se zbudijo otroci. Čas, ki ga imam v tem jutru zase, mi da prostor, da začutim sebe.

  • Vse kar moramo vzeti s seboj v vrtec, šolo in v službo, pripravim že zvečer.

  • Če doma jemo zajtrk, si zamislim preproste obroke in kar je mogoče, pripravim že vnaprej.

  • Vnaprej pripravim tudi oblačila zase in za otroke (za katere se dogovorimo).

  • Sledim zaporedju jutranjih obveznostih, kar postane naš jutranji ritem in se s tem izognem nepotrebnemu pregovarjanju.

  • Premislim, kaj mi je zjutraj res pomembno in temu sledim – v svojih pravilih in mejah sem pristna, v tem jih zagovarjam, obenem pa otrokom dam prostor, da se z njimi ne strinjajo. V občutjih jih slišim, razumem in potrdim, potem pa zopet prevzamem vodstvo in jih peljem naprej.

Kako pa otrok lahko izrazi jutranjo stisko in kaj mu v tem pomaga?

  • Doma zavlačuje, »komplicira« pri izbiri hlač, ne posluša – pravzaprav preusmerja pozornost. Pomaga, da vztrajamo pri tistem, kar smo mu naročili – stiska, ki jo ob tem izrazi, nam pomaga, da pozornost usmerimo na pravo mesto.

  • Včasih otrok joka še na poti v vrtec in tudi takrat je pomembno, da ga v tem slišimo in razumemo – tudi med vožnjo lahko ohranjamo stik z njim in jim damo prostor, da izrazijo stisko. Pogosto se zgodi, da otrok, ki zjutraj iz sebe da vse napetosti, pride v vrtec dobre volje in v skupino vkoraka, kot da se ne bi še pred 10 minutami podiral svet – in tukaj je najbolj pomembno sporočilo: svet se je zanj le na novo sestavljal, ker je lahko čutil, kar je čutil.

  • Kadar ima otrok stisko v garderobi, tik preden gre v skupino, naredimo podobno – začutimo ga, objamemo in smo pozorni na globok stik z njim. Jaz ga npr. začutim na sredini prsnega koša in v glavi, takrat pa se na splošno moje telo sprosti. Četudi v stiku čutim žalost ali strah, je vzdržno, ker se mu ne izogibava – v srcu čutim mir. 

  • Otrokom pred poslavljanjem pomaga ritual – z mlajšimi so posebej prijetne bibarije (biba leze in podobno). Lansko leto sem na znano pesem "Jaz sem mala roža" ustvarila bibarijo, ki jo delim enkrat drugič (seveda na vsako pesem lahko ustvarite svojo). Fizični stik otrokom pomaga, prav tako pomirjujoč glas in besed, to pa otroku in staršu pomaga pri povezovanju. 

Seveda pridejo jutra, ko jokajo, vpijejo in komplicirajo vsi otroci ter tudi nam ne uspe ohraniti mirne krvi. Kot vsak človek tudi mame nismo izvzete iz te človeške nevsemogočnosti in seveda ne zmoremo vseh naporov tega sveta. To so tisti dnevi, ko tudi same odidemo v svet s slabim občutkom. Na tiste dneve si zapomnite, da tudi otrok učimo človeškosti, katere del je opravičilo s stikom, ki mu ga podarimo v popoldanskem času. 

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Primož Cankar
Nedelja, 29. september 2019, 23:44

Že leta vozim otroke v vrtec skoraj izključno jaz. Kako vsi starši nenehno "hitijo" in priganjajo otroke. V resnici delajo stres in kaos. Na koncu ni otrok nič prej v igralnici. Pa se noče premaknit, pa se noče obut, pa ne bunde slečt, pa ne obut, ... mama pa nori v svojem hitenju. Pa neskončno objemanje, ko mama ves čas govori "mudi se, ok, bova potem, ko se vrnem, daj, mudi se mamici nooo, ..." otrok pa se jo drži kot klop.

Vse to mirno opazujem, ko se moji otroci sami preobuvajo in pospravljajo stvari v omarico, nato pa mi z zaletom skočijo v naročje in se stiskamo in stiskamo, celo večnost... morda tudi 20 sekund.

KLJUČ hitrega spravila otroka v vrtec je "počasnost" starša. Dajanje jasnih in enostavnih navodil, pa obljuba "nagrade" na koncu. Tudi mi kasnimo, pa vlak čakamo, ker smo šli minuto prepozno; in če se to zgodi, ker moramo 3x preko proge in če ne voziš 100+ po navadni cesti ne uideš vsem trem zapornicam, gre vsaj 5 minut. In potem navodila v avtu: Zdaj se nama zelo mudi. Mi boš pomagal/a. da bova hitra? Jaaa. Ok, ko zapeljem na parkirišče in ko ti rečem, si smeš sam odpeti pas. Suuuper. Pa nato odpreti vrata sam (jaz se potrudim, da parkiram tako, da jih lahko odpre - saj jih vedno z vso silo odrine in zaradi ozkih parkirišč so sicer zaklenjena, da ne butne v drug avto). Jaz bom vzel nahrbtnik, ti pa zapreš svoja vrata in greva. Med potjo si odpneš bundo in ko sva pri omarici, se slečeš in ti jo danes jaz pospravim in obesim nahrbtnik, ti pa vzameš copate in se vsedeš. Jaz ti potegnem čevlje z nog, ter jih pospravim, ti pa se nemudoma obuješ. Kdo bo prej: Ti obul ali jaz pospravil? Nato pa skok v objemček in danes samo deset sekund.

Navodila dajem sproti in jasno. Od prakiranja do igralnice 30 sekund. Vsem živčnim mamam v posmeh, ker prideva in že grem, preden one le preobujejo otroka. To ni le moja domišljija: Več mam je že komentiralo, kako smo mi vedno hitri ali pa če se meni nič ne mudi, ker jih pustim, da se sami obuvajo. Hm...

... nič drugače ni, ko pridejo ponje. Spet hitenje in priganjanje. Jaz se pa dol vsedem na klopco in čakam. Povem, da bo kosilo mrzlo, a da ni problem, bo pa mrzlega pojedel. Ali pa zjutraj: tvoji že jedo zajtrk. Če hočeš, lahko počasi, MENI SE NIKAMOR NE MUDI, samo potem bo časa zmanjkalo za objemčke. V glavnem bolj kot sem flegmatik, hitreje gre. Naj še tako moleduje ATI NIKOLI ne pomaga z obuvanjem ročno. "Ati pomagi": Ja, saj ti pomagam z navodili in nasveti! Občasno poizkus trme in obupa... Ne bo šlo. Dobro me poslušaj in ti BO uspelo. Če se pa res trudi in ne gre, seveda pomagam tudi z vzgledom na ENEM čevlju. Lej, takole moraš dati paščke, da se čevelj razrahlja. Zdaj pa ti poizkusi. Itd.

Moj proces oddaje otroka je v povprečju 3 minute. Če si teh TREH minut časa ne morem vzet za otroka, sem za en "K" starš; egoist! Popoldan pa povprečno traja 10 minut, ker dovolim, da se "obira", ter preživi teh 10 minut vrtca z menoj tam. Da mu jutri vrtec bolj "diši" po meni. In otrok, ki je sprva najbolj bremzal pred vrati učilnice, je relativno najhitreje prišel do točke, ko reče, "ati ti kr pejt, maš službo, pejd delat". Da ga moram JAZ prosit za objemčke. :) Če so pa zunaj na igrišču, ko jih pridem iskat, sem pa tam dokler se jim ljubi. Včasih mi mora vse razkazati, drugič priteče takoj.

Sprašujem se, kaj otroku sporočamo s tem hitenjem (norenjem). Najbrž kot VELIK ne bo gospodar svojega časa. Podzavestno si bo ustvarjal DRAMO, ker brez nje ne bo znal živeti. Kot te mame. Oh, koliko jih poznam, tudi mamo mojih otrok in njeno mamo. Same paničarke ... In potem se otroci bojijo pajka!!!

Hitenje je največja izguba časa.

Vikend za pare, ki čakajo otroka ... otroka pa ni in ni

13. do 15. december 2019

Frančiškanski samostan,
Nazarje

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana