Ko se otrok noče pogovoriti o svojem obnašanju

Maja Vovk
Piše: Maja Vovk
Sobota, 29. avgust 2020, 5:00
Image
Ko otroka odnese, se ne poskusite pogovarjati z njim, saj so njegovi možgani »izklopljeni« in ne bo učinka, svetujejo strokovnjaki. Tako smo starši naučeni, da moramo počakati, da se otrok pomiri. Super ideja ... v teoriji.  V praksi pa ... 

Večina otrok se ne želi pogovarjati o tem, kaj so naredili narobe. Jim lahko zamerimo? Saj tudi nam odraslim ni prijetno in se raje izognemo vsemu, kar ni prijetno. Otroci pa še toliko bolj živijo sedanji trenutek, da zlahka pozabijo, kar se je zgodilo pred parimi minutami. 

Kaj lahko storite, da vzpodbudite pogovor?

Ne bom vam pisala nasvetov, ker ni načina, ki bi odgovarjal vsakemu otroku in vsakemu staršu. Tega boste morali iznajti sami. So pa stvari, ki jih je vredno imeti v mislih, ko se pogovarjamo z otrokom.

Sram je močan. Ko želimo nekomu sporočiti, naj ga bo sram, mu v resnici sporočamo, da ni dovolj dober, da ni vreden ljubezni in da je biti ranljiv slabo. Če prizna krivdo, bo s tem tvegal, da ga ne boste več imeli radi, ker ni popoln. To je tudi razlog, da otroci pogosto okrivijo druge, nočejo prevzeti odgovornosti in se obnašajo, kot da je vse ok.

Naredite izbiro. Vsaka napaka, ki jo otrok stori, ne potrebuje specifičnega pogovora o tem. Če boste otroka konstantno opominjali in karali, bo otroka strah pogovora, ker bo imel občutek, da ničesar ne naredi prav. Zato opazujte, kaj je tisto, kar je res moteče, in se pogovorite o tem. Manjše spodrsljaje pa spreglejte. 

Glejte z distanco. V določenem trenutku se vsaka stvar zdi izredno pomembna, vendar če pogledate z malo distance, boste lahko otrokovo obnašanje postavili v ustrezen kontekst. 

Je mogoče utrujen, lačen, neprespan? Morda se ni potrebno ukvarjati z obnašanjem, pač pa zadovoljiti njegove potrebe, da bo lahko sprejemal modrejše odločitve. 

Iščite razlog. Uprite se skušnjavi, da bi krivili, kritizirali in pristopali na način, da veste vse. Bodite radovedni. Sprašujte, kaj se je dogajalo, kdo je bil vpleten, kaj je pripeljalo do te situacije.  

Osredotočite se na pogovor. Če začnete pridigati, ste otroka že izgubili. Zato sprašujte in več besede dovolite otroku. Potrpežljivo počakajte na njegove odgovore. Morda mora za minuto ali dve razmisliti, kaj se je sploh dogajalo. 

Verjemite mu. Tudi če reče, da ne ve. Obnašanje ni vedno smiselno. Lahko je le odziv na nek notranji sprožilec, na preobremenjenost ali celo stres. Njegove misli, občutki in dejanja so lahko zelo nepovezana. Namesto da kaznujete njegov odziv, mu raje pomagajte priti v stik s telesom in ustrezno reagirati. 

Novi načini. Pogovor iz oči v oči je lahko sila naprijeten, če se počutiš osramočeno. Zato se raje pogovorita med sprehodom, vožnjo z avtomobilom, pletjem gredic, pač nečem, kjer ni treba sedeti kot na zatožni klopi. 

Ne "forsirajte"! Čeprav še tako močno želite odgovor, vaši pritiski ne bodo obrodili odgovora, ki si ga želite. Vzemite si čas. Dajte mu čas. Naredite varen prostor. Morda bo potrebno več pogovorov, a bolje to kot da otrok zablokira. 

Se še vedno sliši super le v teoriji? Poskusite in bodite potrpežljivi. Če je bil otrok navajen le vašega pridiganja ali kričanja, se ne bo kar čez noč počutil varno govoriti o svojih slabostih. Ampak na srečo bo vaš spremenjen pristop povzročil tudi spremembo v otrokovi reakciji. Morda bo trajalo, ampak bodite potrpežljivi. S sabo in z otrokom.

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.