Ko očka ostane doma: »Vedela sva, da bodo otroci veliko več pridobili, če ostanem doma, kot pa od 400 evrov«

Uredništvo iskreni.net
Petek, 11. januar 2019, 5:30
Image
Ko pomislimo na starša, ki ostane doma, se nam v glavi največkrat prikaže slika matere. A svet ni črno-bel in število očetov, ki se odločijo ostati doma in skrbeti za otroke, narašča.

Jure Strajnar je 34-letni oče, ki je skupaj z ženo Ano sprejel odločitev, da pusti službo in ostane doma. Imata štiri otroke: Davida (8), Petro (6), Anžeta (4) in Lucijo (2).

Odločitev, sprejeta pred skoraj dvema letoma, se je izkazala kot nekaj neprecenljivega.

Jure, kdaj in zakaj sta se odločila, da ostaneš doma?

Osem let sem delal kot tonski tehnik. Delo me je zelo veselilo, rad sem hodil v službo. Motil me je samo delovni čas, ki je bil zelo raztegnjen. Končal sem ob 17.00 ali celo kasneje. Sploh pozimi je bilo zelo moteče, ko sem od doma odšel v temi in domov spet prišel v temi. Ko sva z Ano začela razmišljati, da bi ostal doma, je bila moja prva misel: »Končno bom lahko več z otroki.« Do tedaj se mi je zdelo, da jih dajem samo spat.

Vaju je v to, da ostaneš doma, prisilila situacija ali je bila odločitev spontana?

Nekega dne sva ugotovila, da ves čas samo hitimo, da se nam vedno mudi, da težko ujameva otroke v šoli in vrtcu, ki se je zaprl, preden sva midva končala službi. Najina odločitev je zorela dve leti, veliko sem o tem razmišljal in se pogovarjal z drugimi.

Družina mi je tako visoka prioriteta, da sem videl večjo potrebo, da ostanem doma, kot da sem v službi.

Ana ima službo, ki jo zelo osrečuje in v njej vidi poslanstvo. Vedel sem, da ona ni človek, ki bi ostal doma, želi hoditi v službo. Tudi fizično je bilo delo z otroki zanjo veliko bolj naporno kot zame. Poleg tega imam izkušnjo iz primarne družine, ko je moja mami po četrtem otroku ostala doma in mi je to vedno ogromno pomenilo. Ko sem se realno soočil s to mislijo, sem videl, da bi jo zlahka sprejel.

Sta vnaprej razmislila, kako se bo finančno obnesla vajina odločitev?

Rad bi poudaril, da odločitev ni bila finančna. V ospredju je bila ena misel - družina - ter želja, da bi več časa preživel z njo. Ta je bila najina glavna motivacija. Šele ko sva ugotovila, da si to res želiva, sva začela preračunavati, ali bomo lahko preživeli.

Ko sva preračunala, sva ugotovila, da ob tem, da jaz kuham in imam otroke doma, namesto v vrtcu, se najin mesečni dohodek zniža za 400 evrov. Vedela sva, da bodo otroci veliko več pridobili, če bom doma, kot pa od 400 evrov.

Kako izgleda vaš tipičen dan?

Malo se spreminja glede na letni čas😊. Načeloma vstanemo ob 7.00 in imamo skupaj zajtrk. Kadar je doma Ana, ga imamo vsi skupaj, drugače pa sami. Ana namreč dela dvakrat na teden popoldne, trikrat na teden pa gre od doma že ob šestih zjutraj – takrat vstanem z njo, ob 5.20, da lahko skupaj popijeva kavo in poklepetava. Če bi hodil v službo, si tega luksuza ne bi mogel privoščiti. Ob teh dnevih imam tudi čas za molitev, od 6h do 7h, to je velik privilegij, ki ga do zdaj nisem imel.

Nikoli nisem dojemal svoje prvotne vloge v tem, da finančno preživim družino. Menim, da veliko več naredim tako, da sem prisoten kot oče.Starejša otroka gresta letos sama v šolo, z mlajšima pa se nekje do 8.00 oblečemo in uredimo. Spomladi in poleti gremo takoj na zrak, zdaj se najprej nekoliko zadržimo doma in gremo ven kasneje. Velikokrat obiščemo tudi kakšno od babic ali opravimo nakupe.

Okoli poldneva odideta mala dva spat, starejša pa takrat prideta iz šole. Do 13.00 imata prosto, potem pa skupaj naredimo nalogo, vadimo instrumente, klepetamo … Vsak dan skuham kosilo, ki ga skupaj pojemo.

Popoldnevi so namenjeni obšolskim dejavnostim in pa dvorišču. Veliko smo zunaj. Do osmih se dan vrti okoli družine, potem pa je čas še za naju z ženo.

Kaj pa tvoje ambicije na poslovnem področju? Kako biti uspešen moški, če ostajaš z otroki doma?

V službo sem rad hodil. Vedno sem se trudil delati dobro. Nikoli nisem hotel biti površinski, po naravi sem delaven. Vendar pa nikoli nisem imel nekih hudih denarnih ambicij, tudi to, da bi postal šef nikoli ni bilo visoko na moji prioritetni listi. Da sem ostal doma zame ni bila posebna »žrtev«. Preprosto mi je družina tako visoka prioriteta, da sem videl večjo potrebo, da ostanem doma, kot da sem v službi.

Kako funkcionirata kot mož in žena, glede na to da sta vajini tradicionalni družbeni vlogi zamenjani?

Ne čutim se, da sem kot moški manj vreden ali manj izpolnjen, ker ostajam doma. Že preden sem nehal hoditi v službo, je žena zaslužila več, vendar me to ni bremenilo. Nikoli nisem dojemal svoje prvotne vloge v tem, da finančno preživim družino. Menim, da veliko več naredim tako, da sem prisoten kot oče.

Vse glavne in velike odločitve predebatirava skupaj, vendar mi Ana tu pripisuje vlogo tistega, ki odloča. Jaz nosim težo odločitev, Ana se tu zelo zanaša name. Ona je bolj nežna, večkrat dvomi. Tu je potem moja naloga, da poskrbim, da sem steber, da držim »meje«, da vzgajam, sploh ko ona ne zmore … Glede tega se odlično dopolnjujeva.

Meniš, da se pri otrocih kaže kakšna razlika, ker si ostal doma?

Vsekakor je vzgoja doma bolj »moška«, več je doslednosti, sem tudi bolj potrpežljiv, manjkrat izgubim živce kot Ana. Žena jih zdaj lahko večkrat v miru pocrklja, no, tudi jaz jih, vsekakor ji ostane manj pregovarjanja, manj opominjanja. Kot pravijo drugi, so otroci tudi bolj umirjeni, na sploh opažam, da veliko manj hitimo.

Kako poskrbiš zase, imaš kakšen hobi?

Zelo blizu mi je glasba, igram kitaro ter ukulele in zdaj, ko sem doma, lahko veliko več igram. S prijatelji igramo vsake toliko badminton ali pa imamo »Nintendo night«. Vsekakor, ko rabim, si vzamem čas. Ampak zaenkrat niti ničesar ne pogrešam.

Moja naloga je, da poskrbim, da sem steber, da držim »meje«.

Se je pa zadnjič zgodila hecna prigoda, ko sem s prijatelji čez vikend odšel na road trip po Bosni. Otroci so se pred mojim odhodom zbrali pred vrati in začeli jokati, naj ne grem.😊 Z Ano sva se smejala, bilo je res prisrčno, saj je bila ona odsotna mesec nazaj pa niso nič jokali.

Kaj je najboljše pri tem, da si ostal doma?

Daleč najboljše je, da imam čas – za otroke, za spoprijemanje z vsakdanjimi stvarmi, za nepredvidljive situacije, ki jih življenje prinese, za reševanje konfliktov … Predvsem, da imam čas spremljati otroke, ko odraščajo. To je neprecenljivo.

Kaj najslabše?

Najbrž živci. Ko imaš male otroke, je služba včasih lahko tudi nekoliko odklop. Če ne drugega, uporabljaš drug del možganov. Zdaj pa sem ves čas v otroškem svetu. Na par mesecev se mi zgodi, da sem prenasičen, postanem živčen, razdražljiv. Takrat Ana vzame otroke ali pa grem kam sam, da imam uro ali dve miru. Potem sem spet na normalnih tirnicah.

Kaj se ti zdi največji izziv pri vzgoji deklic?

Izhajam iz družine samih fantov, zato mi je svet deklic bolj tuj. Opažam, da se moram zavestno truditi pri daljših pogovorih, tudi da sem dovolj nežen. Deklice rabijo veliko več pozornosti in tudi očetje smo dolžni, da jim to damo. Načrtno jim tudi večkrat povem, kako so lepe.

Pa pri dečkih?

Tu se najbolj trudim, da jim dajem potrditev, to vem, da res rabijo. Preko igre in tudi »ravsanja« gradimo odnos, predvsem jih učim spoštovanja; starejših, učiteljev, ostalih otrok, do sebe.

Kako se soočaš s stereotipi? Na primer tem, da morda ni najbolj »moško« ostati doma?

Zaenkrat nimam niti ene negativne izkušnje. Včasih se mi celo zgodi, da kdo reče: »O, ti si pa pogruntal, kaj želiš.« Res je, to me izpolnjuje. Pravzaprav mi je vseeno, kaj mislijo drugi. Midva vidiva, da sva se pravilno odločila.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Primož Cankar
Ponedeljek, 24. junij 2019, 11:10

... dokler ima eden službo, ki ga osrečuje (torej so pogoji v redu in plača preživlja), je neumno, da drug "hodi" po 400 EUR (ima 300 EUR stroškov, ki jih sicer ne bi imel, da prejme 700 EUR). Kaj pa če je drugi partner prav tako dobi "ven" le 400 EUR. In morata oba po teh 400, da imata tistih 800, ki jim omogoči golo preživetje s 4-imi malimi, ter stroški v stari (mokri) hiši?

Poznam par, ki že 10 let dela v kontra izmenah, 6 dni v tednu + nedelje, ker nimata za varstvo, oba hkrati pa zaslužita za minimalca. Čas zase imata ob praznikih in letnem dospustu. Občasne skušno proste nedelje pa za 2 otroka, ki sta sicer vedno samo z enim staršem.