Ko bi bil moj mož bolj podoben Jezusu, bi bila jaz …

Nataša Šmalc
Torek, 8. januar 2019, 5:30
Image
Tekom svoje osebne rasti sem spoznala, da jeza ni nič slabega, da se lahko jezim, lahko tarnam in godrnjam, če se tako počutim. In to počnem. Pogosto. Ko sem sama se pogosto »skregam« z Jezusom, ki na svojem lesenem križu tiho in modro molči ves čas mojega navala pisanih občutkov. Kako dobro dene, ko mu lahko povem karkoli in na kakršenkoli način, brez da bi me obsojal, zavijal z očmi ali mi zaloputnil vrata pred nosom. Tudi užaljen ni nikoli, le tu in tam se mi zdi, da na koncu »hude ure« malo bolj nasloni glavo na svojo ramo.

A bistveno je, da sem jaz potem kot prerojena, dobre volje in polna dobrih idej. In ker imava z Jezusom tako harmoničen odnos, večkrat pričakujem, da bova imela enakega tudi z možem.

Vse lepo in prav, do trenutka, ko ob mojem čustvenem viharju skupaj ne udarita moja potreba po »zgolj izlitju vseh občutkov« in njegova potreba po »analizirati in rešiti težave«.

Tako v nekem trenutku jaz (še bolj) znorim, ker mi mož sredi pogovora (beri samogovora) prične segati v besedo, me popravljati in iskati rešitve za mojo težavo, ki se največkrat izkaže, da to sploh ni. On pa se nato užaljeno umakne, ker sem po njegovo nehvaležna in ne cenim truda, ki ga je vložil v to, da me je poslušal, istočasno analiziral situacijo in mi poiskal najboljše možne rešitve. Začaran krog!

A tokrat je bilo drugače!

Ob neki priložnosti, ko se je najin začaran krog spet odvrtel, sem s kotičkom očesa zagledala Jezusa, ki je spet (najbrž utrujen od najinih začaranih krogov) naslanjal glavo na svojo ramo. Zavzdihnila sem in čisto nepremišljeno možu naglas rekla: »Ko bi bil ti bolj podoben Jezusu, bi bilo življenje takoj lažje!« Da, to sem rekla! Ne vem zakaj. Niti ne vem kakšen odziv na to izjavo sem od njega Meni ne bi bilo nič lažje v življenju, če se moj mož začne spreminjati v Jezusa, lažje mi bo samo, če se bom jaz trudila biti bolj podobna devici Mariji.pričakovala. Morda, da bo prijazno rekel: »Da draga, bom se potrudil.« ali pa mi morda neprijazno zabrusil: »Potem se pa z njim poroči.«. Zagotovo pa ne z enim, ne z drugim odzivom ne bi bila zadovoljna in najverjetneje bi se zatem odvrtel še en najin začaran krog.

A Bog je na njegove ustnice položil drugačne besede. Na mojo željo, da bi bil bolj podoben Jezusu je moj mož brez pomisleka odgovoril z besedami: »Jaz pa bi si želel, da bi bila ti bolj podobna Mariji in kdaj kaj zmolila zame.«. Še vedno v elementu, da začneva nov začaran krog, sem odprla usta, a glasu iz mene ni bilo. »Kaj je rekel?«, se mi je motalo po glavi. Če sem se še tako trudila dati kak odziv na njegov stavek, iz mene ni prišlo nič. Ure, dneve in noči sem premišljevala o tem stavku. Čutila sem, da to niso bile zgolj njegove besede s katerimi bi mi želel milo za drago vrniti za mojo primerjavo z Jezusom. Ni tako hiter in spreten pri iskanju (pravih) besed, a tokrat je zadel bistvo najinega zakona v stotinki sekunde. Vem, da to ni bilo le njegovo sporočilo »tečni« ženi ampak Njegovo sporočilo za najin zakon.

Kakšno sporočilo mi je poslal Bog?

In ko sem tako nekaj časa zrla v podobo Matere božje na naši steni, mi je postalo jasno. Čeprav je ženska, žena in mati ona ostaja mirna, tiha, zadržana. Namesto »čustvenih izlivov in viharjev« v rokah drži rožni venec in sprejema. Sprejema vse, dobro in slabo. Ona torej sporoča z molitvijo, ne z besedami. In tako sem tudi sama odprla svoj predal in iz njega vzela rožni venec. In bilo je lažje, veliko lažje kot takrat, ko sem svoje notranje razdejanje na vsak način želela ubesediti.

Foto: pinknews.co.uk

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana