Kdaj bomo brez plenic?

Ponedeljek, 21. januar 2013, 5:59
Image
na kahlici
Eden od razvojnih mejnikov, na katerega so starši še posebej pozorni, je gotovo navajanje na čistočo. Način, kako otroka navaditi na to, da bo suh, jih pogosto spravlja v posebne občutke negotovosti, stiske, pomešane z jezo ob vsakem otrokovem »spodrsljaju«.

Najbolje tako za otroke kot tudi za starše je, če lahko navajanje na čistočo razumejo in tudi doživljajo kot naraven in praviloma neproblematičen prehod v otrokovem življenju.

»Nesreča« ni znak nepazljivosti, porednosti, izsiljevanja ali brezbrižnosti do staršev. Ob omenjenih neuspehih otrok nujno potrebuje močno oporo staršev oziroma odraslih, ki ga potolažijo in umirijo.Otrok je vesel novih sposobnosti

Otrok je vsake nove sposobnosti in spretnosti, ki jo uspe razviti, vedno vesel. Kar pomeni, da je prepoznavanje potreb lastnega telesa in obvladovanje le-tega (ostati suh) zanj zagotovo vir veselja in ponosa. Otrok tudi želi svoje starše navdušiti. Predvsem pa želi, da ga sprejemajo in pokažejo, da ga imajo radi tudi ob spodrsljajih. Do njih pa pri neprestanem raziskovanju in želji do učenja redno prihaja. To otroka vsakič znova potre, razjezi in spravi v slabo voljo. Ob njih se namreč počuti negotovega, osramočenega in nevrednega.

Prva naloga staršev je zato trud, da otroku pomagajo preprečiti čim več neuspehov. Zelo pomembno ob tem pa je, da so na otroka uglašeni. Stik s starši je zanj namreč vir življenja, sprostitve in varnosti.

Starši smo pozorni na prve znake

Pri procesu navajanju na čistočo to pomeni, da smo pozorni na prve znake, kot npr. suha plenica zjutraj, govorjenje o tem, da se je polulal, da mu menjajmo plenico, odpenjanje plenice, zanimanje za stranišče ... Otrok pri približno letu in pol do dveh let že pokaže gnus, ko zazna, da je plenička polna in želi, da ga čim prej uredimo, sicer se počuti osramočenega.

Zavarujmo otroka pred posmehom

Najlažje se tega nauči poleti, ko je lahko brez pleničk in lahko nemoteno in sproščeno spremlja naravo svojega telesa. Pri tem je pomembno, da smo ob njem in da ga zavarujemo pred tem, da bi mu »ušlo« pred ljudmi, ki bi se mu uspeli posmehovati ali ga celo kaznovati. Ko je že brez plenic, se mu še vedno lahko zgodi »nesreča«. Ponavadi se to zgodi v primerih, ko je otrokovo telo preobremenjeno, če se npr. zaigra, če ga zebe, če ga je strah ali je bolan ... Nikoli pa »nesreča« ni znak nepazljivosti, porednosti, izsiljevanja ali brezbrižnosti do staršev. Ob omenjenih neuspehih nujno potrebuje močno oporo staršev oziroma odraslih, ki ga potolažijo in umirijo

Otrok ne sme biti v stiski in strahu pred zasmehovanjem in zavrženostjo, če ne bo »priden«."Ne zdržim dolgo!"

Seveda ga na začetku navajanja čez dan še posebej opazujemo. Ko opazimo, da menca, da stiska nogice, je nemiren, se preseda … ga lahko vprašamo, ali mora na stranišče. Če se igra in se mu zdi, da nima časa, ga lahko tudi sami odnesemo, da se počasi nauči prepoznati občutek, kdaj se mora odpraviti na stranišče, da ni prepozen. Pomembno je tudi, da ga oblečemo čim bolj sproščeno, da z oblekami, kot so bodiji ali hlače z gumbi ali pasovi, ne izgublja časa. Zadrži namreč lahko le kratek čas.

Dobro je, če se starši lahko čim bolje vživimo v otrokovo doživljanje te novosti in ga sprejemamo. S tem ga varujemo pred osramočenostjo, stresom in strahom, ki lahko zelo ohromijo sposobnost zavedanja telesa in kontrole izločanja. Otrok ne sme biti v stiski in strahu pred zasmehovanjem in zavrženostjo, če ne bo »priden«.

Kontrola izločanja se vzpostavi povsem naravno, vendar pri različni starosti. Zrelost otroka morajo ugotoviti starši. Škoda je, da bi bili zaradi tega preveč v skrbeh, saj bo to stisko in sram čutil tudi otrok.

Otroka nikoli ne kaznujmo

Vsako kaznovanje, zasmehovanje in javno izpostavljanje otroka, ki mu je »ušlo«, je huda zloraba otroka, ki ima dolgotrajne posledice na več področjih njegovega življenja, zato naj straši pri navajanju in nasploh uporabljajo drugačne mehanizme vzgajanja.

Pa veliko sproščenega in igrivega raziskovanja in življenja z vašim ljubkim malčkom!

 

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok, ustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino, vodja Šole rahločutnega starševstva in »Skupine za mlade mamice«; je poročena mama petih otrok.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor