Kako živiva najino zakonsko duhovnost

Klavdija Kralj
Nedelja, 16. marec 2014, 5:00
Image
praying-couple
Temelj za najino zakonsko duhovnost sva postavila v času skupne hoje. S pomočjo večletne vodene priprave na zakon sva spoznala, da naju določene teme v zakonu presegajo.

Spoznala sva, da potrebujeva pomoč dobrega Boga, da ohranjava upanje in zaupanje, da ima Bog načrt za najin zakon. S podelitvijo zakramenta Svetega zakona sva začela raziskovati skrivnosti zakona. Najina izkušnja pa je, da se zakonska duhovnost spreminja.

Poročna sveča

Mnogi zakonci vključijo v obred sklenitve zakonske zveze tudi blagoslov poročne sveče. To sva storila tudi midva. Prijatelja, ki sta razumela pomen, sta nama pred duhovnikovim blagoslovom sveče prebrala besedilo, ki mladoporočenca spodbuja, da svečo prižgeta takrat, ko jima je lepo, in takrat, ko začutita, da bi rada delila z drugim svojo bolečino, a ne najdeta moči ali pravih besed.

Najina izkušnja je, da se zakonska duhovnost spreminja.

V najinem domu je poročna sveča dobila posebno mesto in tolikokrat, kot je gorela v prvem letu najinega zakona, ni gorela v vseh naslednjih šestih letih. Priznava, da je gorela večkrat v pomoč, da sva se začela med seboj pogovarjati, se začutiti in svoje veselje ali ranjenosti izročiti pred Boga. Ker sva blagoslov sveče vzela zares, nama plamen ni dal miru, dokler se nisva počutila slišana v svojih stiskah in drobnih zavrnitvah, ki so se zgodile nevede in nenamenoma.

»Minutke za naju«

Že v prvem letu pa sva tudi spoznala, da zakonska duhovnost ne sme biti zgolj nekaj spontanega ali samo, ko nama je hudo. Sveti Duh naju je vodil, da sva si izdelala metodo »minutke«. To je (bila) najina večerna molitev, kjer sva si dovolila biti prosta vseh predsodkov. Molitev sva začela z znamenjem križa in pred Bogom in Bogu sva drug drugemu izlivala svoj notranji svet doživljanja minulega dneva.

To so res milostni trenutki, ko se zaveš vsega in hkrati svoje majhnosti, krhkosti in ranljivosti, a prav zato se izlije tako polno ljubezni. Trudila sva se za ritem vsakodnevnega sončenja v izlivanju in aktivnem sprejemanju sveta drugega, ki odkriva skrivnostnost zakonca in skrivnostnost Boga, ki nama je dal vse to doživeti. Pomen drobnih trenutkov, ki jih midva kot zakonca nameniva odnosu z Bogom, se je spremenil ob prvorojenki.

Darovanje

Ko se je najina ljubezen, najino darovanje drug drugemu, utelesilo v prvorojenki, sva se čutila zelo srečna. Vse tri nosečnosti  so bile zelo naporne, a pri vsaki sva čutila veliko hvaležnost Bogu, da je poklical v življenje najinega otroka. Toda v prvi nosečnosti nama je Bog naložil drugačen križ. Drobno srčece je nehalo utripati, še preden bi se lahko spoznali. Ob tej preizkušnji sva lahko začutila, kaj pomeni ostati si zvest v nesreči, kaj pomeni z nekom deliti bolečino in dojeti logiko, da nama otrok ni bil odvzet, ampak darovan, pa čeprav za (pre)kratek čas.

V zakonu se lahko vsak trenutek učimo logike darovanja drugemu.

V zakonu se lahko vsak trenutek učimo logike darovanja drugemu. To se začne že s samim udejanjanjem zakona. V Svetem pismu v Mt 19,6 je zapisano: »Tako nista več dva, ampak eno telo.« V Božjih očeh je človek dober, zelo dober, in zato je tudi njegov načrt za zakon tako lep, čist, a za nas skrivnosten, saj se moramo tega Božjega pogleda na človeka dejansko naučiti in s kontemplacijo Božje besede vsak dan odkrivati, kakšen je izvirni načrt za zakon. Ob tem se naše srce mehča in ljubezen se lahko širi na otroke in širše okolje.

Naravno načrtovanje družine

»Ker ju je Bog ustvaril kot moža in ženo, postane njuna medsebojna ljubezen podoba absolutne in neminljive ljubezni, s katero Bog ljubi človeka … In ta ljubezen, ki jo Bog blagoslavlja, je določena, da postaja rodovitna in se uresničuje v skupnem delu ohranjevanja stvarstva« (Katekizem Katoliške cerkve, str. 419).

Bistvena rast v zakonski duhovnosti je tudi odločitev za naravno načrtovanje družine. Kot zakonca morava biti v stalnem odnosu in se trudiva sprejemati svoj dar rodovitnosti. Sprejeti se učiva odgovornost za pripravo najbolj optimalnega okolja, ki ga midva kot zakonca zmoreva za vse člane naše družine.

Seveda pa so najine moči zelo omejene in odprtost za stalni dialog med nama in Bogom je zelo intenziven. Odločitev, da želiva živeti najino spolnost s pomočjo naravne metode urejanja spočetij, se nama zdi zelo duhovna. Pravzaprav združuje in plemeniti vsa področja najinega (zakonskega) življenja.

Naj omenim še zelo spodbudno dejstvo, da v ZDA obstajajo raziskave1, ki potrjujejo, da zakonci, ki se odločijo spočetja urejati s pomočjo naravnih metod, tudi izpolnjujejo Božji načrt za zakon. Skoraj vsi ti zakonci ostanejo skupaj do konca življenja, loči se jih le 2 promila! Splošna stopnja ločitev v ZDA pa naj bi medtem znašala okoli slabih 11 odstotkov. Verjamem, da pri nas ni kaj dosti drugače.

Redna skupna molitev

Najraje in najpogosteje skupaj moliva ob Svetem pismu. Hvaležna sva za možnost prejemanja elektronske dnevne Božje besede in brevirja v elektronski obliki. Takšna molitev naju uglasi na božje melodije v skupnem jutru ali umiri po napornem dnevu. Molitev nama je spodbuda v (za)upanju, iskanju in premišljevanju Božjega načrta za naju. Rožni venec naju spremlja najpogosteje v avtu, ko dekleti zaspita in se lahko odpreva premišljevanju skrivnosti.

Kot zakonci imamo milost, da v omejeni obliki že tukaj na zemlji okušamo Božjo ljubezen, a le če se zanjo odločimo in jo negujemo.

K pogovoru o Bogu, duhovnosti naju zelo spodbuja tudi branje duhovne literature, dobrih knjig, člankov, intervjujev, blogov, spletnih vsebin. Tudi to je najina molitev in hvaležna sva za velik nabor vsebin in ponudbe. Zadnji dve leti se je zakonski duhovnosti  pridružila še družinska: (še) več pojemo duhovne pesmi ob kitari in ostalih inštrumentih, več spontano izražamo prošnje in zahvale, še več se pogovarjamo in raziskujemo Boga ob iskrenih otroških vprašanjih, kot je na primer: »Mama, kaj je Sveti Duh?« Ali nazadnje: »Kaj je sveti krst?« To nama pomaga k večji sproščenosti, odprtosti, preprostosti in k rasti v predajanju skrbi Gospodu.

Kot zakonci imamo torej milost, da v omejeni obliki že tukaj na zemlji okušamo Božjo ljubezen, a le če se zanjo odločimo in jo negujemo. V pomoč pri tem so nam poleg že naštetih »pripomočkov« tudi živa občestva, ki se trudijo aktivno delati na zakonskem odnosu ter so kot svetniški kandidat Janez Pavel II. zaljubljeni v ljubezen med človekoma.

Prispevek je bil prvotno objavljen v prilogi Naša družina (11/2013).


1 Wilson MA. The practice of natural family-planning versus the use of artificial birth control: family, sexual, and moral issues. Catholic Social Science Review 2002; 7.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.