Kako žene nevede kastriramo svoje može

Eva Strajnar
Petek, 10. avgust 2018, 6:00
Image
Zgodovina piše, kako se navade ljudi spreminjajo. A narava ostaja enaka. Ženska in moški sta različna. Enakopravna in enakovredna, a močno drugačna. Velika past sodobne ženske je, da misli, da mora biti vsemogočna; alfa samica, ki zmore vse. In v svoji vsemogočnosti mnogokrat pljuva v lastno skledo. Saj ob vseh »dosežkih« povozi svojega moža. 

Sedim na plaži in opazujem svoje otroke. Prav prijetno mi je na sončku, medtem ko brezskrbno posedam. Mimo mene se v vodo odpravlja mlada družinica. Starša in dve deklici. Slišim jih že od daleč, ko prihajajo, saj mama vnaprej spodbuja svoji deklici: »Super bo, bosta videli. Voda sploh ni mrzla. Danes bom pa jaz prva v vodi.«

Ko pridejo do vode, se ena od deklic upre in noče notri. Očka, ki je medtem že zaplaval, jo najprej spodbuja, nato pa narahlo poškropi. Žena ga prestreli s pogledom in on začne, po ženino, z lepimi besedami spodbujati svojo hči.

Nežnost potrebuje odločnost. Intuitivnost potrebuje razum. Neodločnost potrebuje drznost. Žena potrebuje moža in on potrebuje ženo.

Mami ji na vse pretege prigovarja. Prosi, spodbuja. Deklica vztraja pri svojem. Očka stopi iz vode in jo, ves moker, prisrčno objame. Deklica začne vpiti, da je mrzel. Ne ve, ali bi se smejala ali jokala. Žena pogleda svojega moža in mu zabrusi: »A jo lahko pustiš? Ne vidiš, da ne pomagaš?«

Ujamem izraz na moževem obrazu. Kot mali otrok se pogrezne vase in zapre. Pusti ženo, da prevzame »misijo odpravljanja v vodo«. Le ta se, po petnajstih minutah prigovarjanja, neuspešno zaključi. Vsi ostanejo zunaj.

Moški pogled je drugačen od ženskega

Na zunaj morda povsem nedolžna prigoda, ki na prvi pogled nima nikakršnega vpliva na vzgojo, kaj šele na odnos med moškim in žensko. A prav takšna "nedolžna" vsakodnevna dejanja potiho uničujejo naše moške in jih izpodrivajo iz vzgoje.

V zadnjih sto letih je družba spreminjala pogled na očetovo vzgojo iz starega pogleda: »Očetje imajo zmeraj prav,« preko nadaljnjega: »Očetje nimajo pojma,« do sodobnega pogleda: »Kdo še sploh potrebuje očeta pri vzgoji

Moški so po naravi drznejši, nagnjeni k tveganju, nagnjeni k premagovanju naporov … Otrokom dajejo druge spretnosti kot mame.

A potrebujemo ga. Za zdrav razvoj prav nujno potrebujemo. K sreči se mnogo sodobnih očetov resnično trudi vzgajati, biti prisotnih v družini in imeti vpliv na svoje otroke. A mnoge pri tem ovirajo prav lastne žene.

Očka na plaži je iskreno želel pomagati svoji deklici, da bi odšla v vodo. Na svoj način, ki seveda ni bil enak ženinem. In ker ni bil enak, zanjo ni bil sprejemljiv. »Pa vendar je ne bo poškropil po obrazu. Saj ve, da jo pečejo oči, če pride slana voda v stik z njimi. Pa saj ve, da jo zebe, on pa jo še objame?« Morda upravičene misli, a obenem samo njen del zgodbe. Njena reakcija pa je tista, ki je moža nenamerno ponižala in mu dala vedeti, da sama obvlada zadevo bolj kot on. Morda je prav zato na koncu vseeno morala priznati poraz. Ker otrok včasih potrebuje moško roko bolj kot žensko.

Moški naj bodo moški

Na kaj je pri vsem skupaj ta mamica pozabila? Da je prav moški način pogosto tisti, ki pripravi otroke, da naredijo več. Da se odločijo za korake, ki jih drugače ne bi naredili. Da sprejmejo izzive, ki so na prvi videz neosvojljivi.

Zato, drage žene, bodimo to, kar smo. Ohranimo svojo naravo in dopustimo si biti nepopolne. Nežne. Intuitivne.Pozabila je, da je moška roka pri vzgoji še kako pomembna. In moška narava pri tem neprecenljiva. Otrok potrebuje tudi drznost. In včasih kakšno obvladljivo travmo. Moški so po naravi drznejši, nagnjeni k tveganju, nagnjeni k premagovanju naporov … Otrokom dajejo druge spretnosti kot mame. In k razvoju otrok dodajo komponento, ki je nujna za zdravo otroško samopodobo. Ob tem pa tudi sami dobijo potrditev, saj je zmaga njegovih otrok tudi njihova zmaga.

In kako naj moški živijo svojo naravo, če so žene pripravljene vsakič, ko poskusijo kaj, kar jim ni všeč, zanetiti vojno v odnosu? Moški imajo radi mir. Ne marajo neposrednih konfliktov s svojimi ženami. In tako se raje umaknejo.

In današnji svet ženin pogled še podpihuje. Mnogi filmi prikazujejo »popolne« moške kot zelo čustvene, ljubeče, ki bodo sami od sebe opazili, kaj ženske mislimo in nam bodo vse prinesli na pladnju. A to je zgolj hollywoodska pravljica. In četudi bi bila pravljica realna, ne bi bila popolna. Saj prav različnost bogati  ̶  nežnost potrebuje odločnost. Intuitivnost potrebuje razum. Neodločnost potrebuje drznost. Žena potrebuje moža in on potrebuje ženo.

Ženske naj bodo ženske

A medtem ko so ženske današnjega sveta zelo zaposlene s tem, kako vse zmorejo in pri tem mnogokrat pozabljajo na svojo naravo, ob tem kastrirajo tudi moško. Saj od moža zahtevajo intuitivnost, nežnost, sladke besede … A narava kliče po uveljaviti. In tako moški ne more biti izpolnjen, če od njega pričakujemo dejanja, ki niso v njegovi naravi.

Kaj je mamica na plaži s svojim dejanjem sporočala svojim hčeram in kakšno doto jim je podarila za življenje? Ter kakšno doto je s tem dodala v svoj zakon? Ne samo, da je očitno odrinila svojega moža in dala prednost otrokom, temveč tudi šola za njeni hčerki bo, da je edini pravi način samo tisti, ki si ga je zamislila ona. In da moški pri tem nima nobene besede. In da je ona pač tista, ki odloča. Ki je samostojna. In ne rabi nikogar, ki bi ji solil pamet.

Kako drugače bi se lahko obrnilo vse skupaj, če bi dopustila možu, da sodeluje. Verjetno bi hči še nekaj sekund vpila, potem pa bi se prepustila in veselo zaplavala. Bila bi hvaležna, da ji je nekdo "pomagal" do te mere, da je naredila nekaj, kar ji na prvi videz ni bilo všeč, a je kasneje prav uživala. 

Zato, drage žene, bodimo to, kar smo. Ohranimo svojo naravo in dopustimo si biti nepopolne. Nežne. Intuitivne. Ter pustimo moškim, naj bodo moški. Čeprav nam to morda ne ustreza vedno. A je nujno potrebno. Saj le tako rastemo, se dopolnjujemo in živimo polno.

Ko bomo naslednjič opazovale svoje može pri vzgoji, jim pustimo, da vzgajajo na svoj način. Čeprav je včasih nevarno in bi raje zamižale. Saj bo to obogatilo tako otroke kot tudi zakonski odnos. Ki bo zaradi vajine različnosti izpolnjen in celovit.

This block is broken or missing. You may be missing content or you might need to enable the original module.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Tinkara Slamnik
Petek, 10. avgust 2018, 12:39

Meni se zdi članek nekoliko krivičen. Oziroma enostranski. Ko sem bila majhna me je brat nenehno šprical in tunkal. Danes se bojim vode. Sedaj imam dve deklici in če ju kdo šprica ali sili v vodo, otrpnem. Nadrla bi tudi njunega očeta. Zavedam se, da potrebujeta svoje izkušnje, a ne bi želela, da bi se bali vode. Moj mož sicer to razume, zato ju ne šprica. Mislim, da je avtorica hitro obsodila situacijo, ki jo je opazovala le od daleč.

Matej Hinko
Sobota, 11. avgust 2018, 7:43

In reply to by Tinkara Slamnik

Kaj pa tisti, ki smo odraščali brez očeta oz. očeta nismo poznali? In je mama bila alfa in omega pri vzgoji?