Kako (za)živeti polnost krščanskega zakona?

Sobota, 2. marec 2019, 5:30
Image
Pomožni škof v Los Angelesu, Robert Barron, pare, ki prihajajo k njemu na pripravo na sveti zakon, sprašuje, zakaj se želijo poročiti. Klasičen razlog, ki ga zaročenca običajno ponudita, je ta, da se želita poročiti iz ljubezni, ki jo gojita drug do drugega. Škofova replika na ta odgovor je skrajno presenetljiva: lepo in dobro je, da se ljubita med seboj, vendar to ni zadovoljiv razlog, da se cerkveno poročita. Pravi razlog, zakaj naj se moški in ženska poročita v Cerkvi, pred Bogom, je ta, da Bog prav to želi za njiju. Oba morata razločiti, da je Bog iz posebnih razlogov združil njune poti in ju kliče k skupnemu življenju, za Njegove namene. Odločita naj se za sveti zakon ne le iz ljubezni drug do drugega, temveč iz ljubezni do Boga.

Bog na prvem mestu

Da človek živi zase, ali za Boga, ni enako. Ko se oseba preda Bogu, Božja milost preplavi njegovo življenje. Bog je vir moči, ki paru omogoča, da ostaneta skupaj celo življenje, saj je On tisti, ki ju združi.

Žena se lahko čuti varna, saj ve, da nič ne more priti med njo in njenega moža. Ne bo bolezni, skušnjave ali preizkušnje, ki bi ju lahko ločila pred smrtjo, saj Bog vedno ponuja milost, da lahko vse premagata. Vprašanje je zgolj, ali se bosta Nanj nenehno obračala.

Ne bosta se mogla drug drugemu odtujiti. Kajti večje ljubezni mož nima, kot da da(je) življenje za svojo ženo. Le z Božjo milostjo bo mož zmožen takšnega darovanja samega sebe: ljubiti jo, ne le z lastno ljubeznijo, torej na svoj način, temveč na Božji način. Enako pa velja tudi za ženo.

Zaupljiva, nežna in darovanjska intimnost

Zakonca se ne zaljubita le drug v drugega: skupaj se zaljubita v Boga. Krščanski zakon za razliko od civilnega temelji na skupni predaji zaročencev Bogu.Moški, ki postavi Boga na prvo mesto, ne bo pričakoval od svoje žene tistega, kar mu lahko da le Bog. Moški, ki ne umira vsak dan sebi in živi zase, namesto za Boga, je lahko škodljiv odnosu. Zato mora "ukrotiti" samega sebe in umreti svojim poželenjem, da je lahko dober mož.

Človek je najbolj ranljiv v tesni intimi, značilni za zakonca, v kateri so v medsebojnem zaupanju izpostavljene naše šibke točke. In ranljivost zahteva tudi odgovornost in zaupanje. Prav v tej sveti šibkosti in ranljivosti lahko človek doživlja veličino Božje nežnosti, ob sprejemanju sozakonca takšnega, kot je. To se vedno znova dogaja, ko mož in žena spreejmata Njegovo ljubezen drug preko drugega, v medsebojnem darovanju. Bog, ki ju gleda, pravi, da je to, kar je ustvari, dobro. Ljubi nas takšne, kot smo; vendar nas preveč ljubi, da nas ne bi spremenil in povzdignil v nekaj boljšega. Le v ljubezni se človek lahko zave polnosti svojega obstoja kot oseba; le v ljubezni človek najde prostor, da je to, kar je (Dietrich von Hildebrand: Man and Woman).

Polnost zakonskega življenja je v Božji ljubezni

Zato On vedno potrpežljivo trka in čaka, da mu odpremo vrata naših src, ter ga povabimo, naj vstopi. Bog nam v zakon pošilja določeno osebo, ki trka na naša vrata, da nam pomaga  odpreti se Bogu.

Aristotel je dejal, da je prijateljstvo, za katero je značilno skupno prizadevanje za dobro in vrline, najboljša vrsta prijateljstva. Oba skupaj rasteta, ko skupaj prehodita isto pot. To je prijateljstvo, ki je potrebno za zakonsko zvezo v polnem krščanskem pomenu. Zakonca se ne zaljubita le drug v drugega: skupaj se zaljubita v Boga.

Krščanski zakon za razliko od civilnega temelji na skupni predaji zaročencev Bogu. Zato je tako pomembno, da oba postavljata Boga na prvo mesto: oba ga bosta skupaj iskala in odkrivala, ob tem, ko ju bo Bog sam združil in hkrati tudi sam osvajal njuni srci. Le v Njegovi ljubezni lahko zaživita polnost zakonskega življenja.

Foto: thecuriouscatholic.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.