Kako z otrokom spregovoriti o smrti?

Piše: Sanja Saje
Sobota, 31. oktober 2015, 5:35
Image
z otroki o smrti1
Se smrti bojimo? Kako se o tej neizogibni stvarnosti našega življenja pogovarjati z otroki? Na kaj moramo biti pozorni v pogovoru z otrokom, ko umre kdo od naših bližnjih?

Odrasli se včasih bojimo spregovoriti o smrti z otrokom. O tej boleči temi je nujno spregovoriti, kajti če se bomo izogibali, bodo otroci postali »spregledani žalovalci« z zakopanim trpljenjem v svoji duši.

Pogovor o izgubi v vsakdanjem življenju

O smrti se z otroki lahko pogovarjamo, še predno se zgodi v naši bližini. V okolju zagotovo kdaj naletimo na mrtvo ptico, negibno žuželko, strohnelo drevo … Vse to so priložnosti, da otroku spregovorimo o ciklu življenja in minevanja.

Z otrokom se lahko sprehodimo tudi čez pokopališče in v vzdušju spoštljivosti predstavimo kraj, kjer se nahajamo in njegov namen. Že samo okolje lahko v otroku prebudi vprašanja, povezana s človeško minljivostjo, starši pa se lahko sproščeno in iskreno odzovemo s svojimi odgovori.

z otroki o smrti2

Razložimo z malo in jasnimi besedami ter počakamo, da otrok premisli in morda sam postavi še kakšno vprašanje.

Pogovor o izgubi terja od  staršev precejšnjo mero poguma in lastnega soočenja s težkimi vprašanji, povezanimi s smrtjo.  Vendar se bomo s temi vprašanji slej ko prej soočili vsi. Zato je smiselno o tem spregovoriti, preden nas čustveno zaobjame izkušnja smrti v naši bližini.

Kako spregovoriti, ko umre kdo v naši bližini

Ko z otrokom spregovorimo o smrti, upoštevajmo njegovo starost, čustveno bližino, ki jo je delil s pokojnikom, in otrokove individualne značilnosti.

Pogovor o izgubi terja od  staršev precejšnjo mero poguma in lastnega soočenja s težkimi vprašanji, povezanimi s smrtjo.

Spregovorimo z realnimi dejstvi: »Zgodilo se je nekaj žalostnega. Stric Miha je imel prometno nesrečo in je umrl.«

Z naznanilom smrti ne odlašamo, saj se nam lahko zgodi, da nikoli ne bomo našli primernega trenutka. Kljub temu pa izberemo primeren prostor in čas. Otroka z žalostno novico ne »napademo« takoj, ko ga zagledamo in brez premisleka, ampak umirimo vzdušje, skrbno izberemo besede in dovolimo, da otrok pokaže svoja pristna čustva (žalost, jezo, zmedenost …).

Predvsem spremljamo otrokov interes in vprašanja, ki jih otrok zastavlja. Razložimo z malo in jasnimi besedami ter počakamo, da otrok premisli in morda sam postavi še kakšno vprašanje. Tako sledimo toku njegovih misli in lahko razjasnimo pojme, ki otroka še begajo. Ne razlagamo preveč, če otrok ne pokaže interesa in če to ni nujno potrebno.

z otroki o smrti3

Z naznanilom smrti ne odlašamo, izberemo primeren prostor in čas, ki nam vsem nudi dovolj varnosti in miru.

Priporočila za pogovor

1. Otroku smrti bližnjega ne zamolčimo.

O smrti spregovorimo, vendar na način, ki je primeren otrokovi starosti in njegovim značilnostim.

2. Izberemo primeren prostor in trenutek.

Poskrbimo, da smo sami kolikor toliko umirjeni in pridobimo otrokovo pozornost (ne iztrgamo ga sredi igre). Počakamo na trenutek, ko ni vznemirjen.  Informacija naj nam ne »izleti« sredi garderobe, ko smo prišli ponj v vrtec, ampak se umaknemo v mirno in varno okolje.

3. Ponudimo naročje in objem.

Otroka vzamemo v naročje, če mu to ustreza. Telesni stik pomirja in daje občutek varnosti.

4. Otroku pokažemo svoja pristna čustva.

Nič ni narobe, če nas otrok vidi jokati. S tem mu damo dovoljenje, da svoja čustva izrazi.

5. O smrti spregovorimo realno, uporabljamo stvarne besede.

Povemo: »Babica je UMRLA.« Tudi če otrok še ne ve, kaj pomeni umreti, bo iz našega pripovedovanja in s poznejšimi izkušnjami dojel, kaj smrt pomeni.

6. Dogodka ne olepšujemo in ne prikazujemo z neresničnimi trditvami.

Izogibajmo se stavkom, kot so: »Mamice ni več.« »Dedek je zaspal.« »Odšel je k večnemu počitku.« »Odšel je v nebo.« Takšni stavki otroka zmedejo, lahko se začne bati odhoda drugih bližnjih ali celo sam zaspati.

Izogibajmo se stavkom, kot so: »Mamice ni več.« »Dedek je zaspal.« »Odšel je k večnemu počitku.« »Odšel je v nebo.«7. Realno in s premislekom odgovarjamo na morebitna vprašanja.

Ponudimo realne informacije, primerne otrokovi starosti. Ne razlagamo preveč podrobnosti, če ni nujno potrebno in ne zamolčimo informacij, ki otroka zanimajo.

»Zakaj je umrla teta?« »Imela je hudo bolezen.« »A je imela vročino?« »Njena bolezen se je imenovala rak.«

8. Otroku povemo, kaj doživljamo in čutimo.

»Žalostna sem, ker je dedek umrl. Zelo ga pogrešam.« Vendarle pa otroka ne obremenjujemo s svojimi močnimi čustvenimi izlivi.

9. Čuteč in pozoren pogovor o obredih, povezanih s smrtjo.

Z otrokom se o dogajanju na pogrebu ali katerem drugem obredu slovesa pogovarjamo pred, med in po obredu – opišemo, kaj se bo dogajalo in kako se bodo po vsej verjetnosti vedli ljudje. Med obredom odgovarjamo na otrokova vprašanja.

10. Dovolimo, da otrok med igro preigrava izkušnjo smrti.

Če otrok v igri preigrava izkušnjo smrti ali obred, povezan s tem, mu to dovolimo in ga pri tem opazujemo. Igra mu namreč pomagati pri procesu zdravljenja in soočanja s to izkušnjo. Igre ne popravljamo in se ne vključujemo, razen če nas otrok sam povabi in vključi.

Tematika soočanja otroka s smrtjo in žalovanjem je širše predstavljena v knjigi Razloži mi smrt avtorja Marcela Hoferja (založba Salve). V knjigi starši in pedagoški delavci dobimo dragocene napotke za spremljanje in pogovor z otrokom, ki je doživel izkušnjo smrti in tudi pomembne informacije, kako otroku predstaviti izgubo kot neizogiben del življenja.

Prihajajoči prazniki so priložnost, da z otroki obiščemo pokopališče, da spregovorimo o smrti, ki je del življenja. Da smo povezani. Da obudimo v sebi hvaležnost za tiste, ki so bili z nami. Predvsem pa, da se imamo lepo s tistimi, ki so še vedno ob nas in nam lepšajo vsakdan!

Foto: babywisemom.com, drkaylenehenderson.com, irishtimes.com, comfort-for-bereavement.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.