Kako vzgojiti otroka, ki zna razmišljati s svojo glavo?

Eva Strajnar
Petek, 12. julij 2019, 5:30
Image
Kaj je boljše? Naučiti otroka, kaj naj misli ali naučiti otroka, kako naj razmišlja?

Mož me je podrezal z izjavo, da ne želi, da bi najini otroci ubogali na prvo besedo. Najprej sem debelo pogledala, saj so vsakodnevne male borbe in prigovarjanja milo rečeno utrudljiva. Sama sem nagnjena k redu in tudi pri otrokih želim, da vedo, kje so meje in da jih spoštujejo. Včasih sem morda v nekaterih pogledih celo malce neprilagodljiva, zato mi je bila takšna izjava najprej predvsem tuja.

Naše osnovno orodje so vprašanja.A ko sem vse skupaj premislila in ga vprašala po razlogih za takšno mišljenje, je rekel, da mu je čisto jasno, da sva tudi midva zmotljiva in da želi, da otroci uporabljajo svoj glavo, ne le najine. To seveda ne pomeni vzgoje brez zahtev ali brez meja, je dodal. Pa vendar je bolj pomembno, da otroke naučiva razmišljati s svojo glavo, kot pa da slepo povzemajo vse, kar bova rekla.

Lažje reči, kot storiti. Nabolj preprosto je zahtevati in nato uveljaviti avtoriteto močnejšega. Pri razvijanju kritičnega mišljenja moramo vedeti, da to raste z leti in z usmerjanjem. In da pri tem potrebujemo ogromno potrpljenja.

Dve nujni in osnovni sestavini: empatija in mišljenje izven okvirov poznanega

Prvi korak je, da otroka spodbujamo k temu, da zna videti drugega. Kdor ima otroke, sploh majhne, ve, da so nagnjeni k temu, da mislijo najprej nase, šele nato na druge. Kar je logična posledica preživitvenega nagona. Zato je prav vzgoja tisti element, ki pomaga, da otroka naučimo, da se lahko vživi v drugega. Razvoj empatije je izjemno pomemben.

Druga osnovna reč, ki je moramo otroka naučiti, je spoznanje, da lahko spremeni svoje razmišljanje. Ko bo razočaran in bo naletel na težavo, ki jo ne zna rešiti, bo moral spremeniti način razmišljanja, iti ven iz svojih okvirov in težavo rešiti na drug način. Sposobnost spreminjanja svoje perspektive zato, da lahko rešimo problem, je nujna spretnost.

Vsake toliko časa spomnimo, najprej sebe, nato pa še otroka, da:

  • bo včasih razmišljal drugače, kot drugi in da s tem ni nič narobe.
  • Se nekatera najboljša odkritja zgodijo zaradi napak.
  • Obstaja veliko načinov za reševanje problemov.

Mali koraki do velikih dejanj

Ko nas otrok vpraša, kako ali zakaj, naj bo vaš odgovor »Kaj misliš ti?«

Naše osnovno orodje, da v otroku spodbudimo, da začne razmišljati s svojo glavo, so vprašanja. Ta so izjemnega pomena. Najprej zato, ker mu z njimi damo vedeti, da nas zanima njegovo mnenje, potem pa tudi zato, ker z njimi spodbudimo, da začne otrok razmišljati. Če mu vse odgovore prinesemo na dlani, smo si zadali avtogol.

Splošno pravilo – vsakič,  ko vaš otrok postavi vprašanje »Zakaj?«, mu vprašanje vrnite. Vprašajte ga, kaj misli on. Potem se pogovorite. Otroci gredo z razlogom skozi fazo »zakajčkov«. Na nas je, da to fazo s pridom uporabimo in jim zastavimo isto vprašanje ter s tem spodbudimo, da razmišljajo.  

Vsakokrat, ko je priložnost, naj stvari naredi sam

Tako težko je gledati stran in ne pomagati, ko potrebuje pomoč. Pustiti, da stvari naredi sam in po svoje. Včasih moram zatisniti skoraj obe očesi, ko vidim »pomito kopalnico«. Ali pa »posesana tla«. Vendar zamižim. Ker je bolj pomembno to, da je naredil sam, kot da bi bilo brezhibno.

Pustimo tudi njegove boje, da jih izbojuje sam. In če me otrok prosi za pomoč? Pomagam mu najti naslednji korak, namesto da mu rešim celoten problem. Ta filozofija deluje povsod; od najmanjše težave, kot je odprtje jogurta do matematične domače naloge.

Spodbujajte otroka, da razmišlja na različne načine

To se da storiti prav pri vsakem otrokovem opravilu. Lahko je to kuhanje, pranje perila ali sesanje tal. Spodbujajte, da ga občasno napravi na drug način.

Nekajkrat smo pri nas imeli večerjo z levo. To je pomenilo, da je vsa družina jedla z levo roko, kar je povzročilo nemalo težav, a vendar so otroci začeli razmišljati, kako je lažje držati žlico, da več prineseš do ust. Spet drugič smo na znano melodijo zapeli vsak svojo kitico, narejeno iz glave v tistem hipu. Rime so bile bolj slabe, je bilo pa več smeha.

Ni nujno, da je vse vedno samo resno. Včasih je tudi preprosta igra lahko vaja za razmišljanje na drugačen način. Le poskusiti je treba.

 

Delno povzeto po nurtureandthriveblog.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.