Kako sočutna mama sem?

Gita Mateja de Laat
Četrtek, 31. marec 2016, 5:43
Image
socutna mama
To sem se v zadnjem času pogosto spraševala. Ob noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini so se namreč znova sprožile razprave o treh različnih načinih vzgoje: avtoritarni, permisivni in sočutni. Meni osebno je najbližji slednji.

Po mojem mnenju je bistvo sočutne vzgoje odnos. Ali bolje gradnja odnosa med mano in mojim otrokom.

Življenjske izkušnje so me naučile, da je za zdrav odnos med mano in otrokom pomembno dvoje:

  • zavedanje same sebe, torej da se zavedam lastnih čustvenih in miselnih vzorcev,
  • ter zavedanje, da je moj otrok po vsej verjetnosti precej drugačen od mene, da ima drugačno življenjsko pot, drugačne potrebe, želje in izzive.

Čustvena navezanost – lepilo, ki nas drži skupaj

V času vzgoje svojih otrok sem ugotovila, da je čustvena navezanost tisto lepilo, ki nas, naši različnosti navkljub, drži skupaj. Nekateri bi temu vezivu rekli tudi ljubezen, a sama ljubezen pojmujem nekoliko širše.

Temelja čustvene navezanosti sta dva naravna instinkta: instinkt v staršu, da skrbi za otroka in instinkt v otroku, da to skrb sprejme. Ta instinkt nam je obojim dan, a kakor sem izkusila tudi sama, ga je potrebno negovati, drugače bo ugasnil kot plamen, ki mu zmanjka goriva.

Poznavanje potreb otroka – temelj sočutne vzgoje

Dobro se spominjam, da sem, ko sem bila majhna, morala početi tudi stvari, ki jih nisem hotela. Pa tu ne mislim na pomivanje posode ali pospravljanje sobe. To spada k življenju.

V mislih imam denimo učenje harmonike, pa čeprav sem popolnoma ne muzikalna oseba. Učenje instrumenta mi je bilo na trenutke pravzaprav prava muka in pičlo znanje, ki sem ga s tem pridobila, mi tudi v kasnejšem življenju ni prišlo čisto nič prav.

Zato mi je bilo kot mami že od vsega začetka zelo pomembno, da poznam potrebe svojih otrok. Le tako lahko dobro poskrbim zanje.

Na podlagi izkušenj iz svojega otroštva in izkušenj vzgoje lastnih otrok menim, da imajo otroci štiri temeljne potrebe: (1) telesne potrebe, (2) potrebo po čustveni varnosti, (3) potrebo po svobodi glede učenja in spoznavanja sveta ter (4) potrebo po sreči.

1. Telesne potrebe

Te so jasne in skoraj same po sebi umevne. Skrb za higieno, zdravo prehrano in dovolj gibanja na svežem zraku.

2. Potreba po čustveni varnosti

Čustvena varnost je zame ena izmed glavnih otrokovih potreb. Razumem jo v smislu, da:

  • otroku nudiš pomoč in spremljanje v situacijah, ki zanj predstavljajo izziv;
  • v situacijah, ki jim ni kos, pa mu moraš nuditi varno zavetje, v katerega se lahko umakne.

Po drugi strani za čustveno varnost svojih otrok skrbim tudi tako, da jih ne izpostavljam situacijam, za katere vem, da še niso psihološko zreli. Pri tem si pomagam s svojo materinsko intuicijo, nekaj pa tudi z znanjem, ki mi ga nudi razvojna psihologija.

Marsikdo me je zaradi zgoraj opisanega označil za preveč zaščitniško mamo. A nič zato. Prepogosto se je namreč že izkazalo, da me materinska intuicija ni pustila na cedilu.

3. Potreba po svobodi pri učenju in spoznavanju sveta

O tem, da je ta potreba, o kateri se v današnjem svetu premalo govori, za otroke temeljna, sem trdno prepričana. Žal jo je v danes otroku zaradi sodobnega načina življenja zelo težko zagotoviti.

Nisem edina, ki je opazila, da so majhni otroci nenehno aktivni. Aktivnost pravzaprav daje pečat otroštvu. Zaželene sadove pa prinaša samo, če je aktivnost svobodna; če se spontano rodi znotraj otroka.

Kadar mojo hčer zanima to, kar počne, pomeni, da je njeno dejanje zanjo smiselno, da vodi do želenega cilja. Takrat se njena koncentracija na predmet pojavi popolnoma spontano in popolnoma spontano si želi delo dokončati; občutek, da je nekaj dosegla, da ji je nekaj uspelo, je nagrada, ki jo pričakuje in si je želi.

Pri tem seveda pazim, da se moji otroci nahajajo v okolju, ki je čustveno varno, torej primerno njihovi starosti, da nagovarja globlje dele njihove biti in da stimulira njihov kognitivni razvoj, seveda na njihovi starosti primeren način.

4. Potreba po sreči

Ko sem nekje prebrala, da je biti srečen otrokova potreba, je bil to moj nekakšen »aha« moment. Seveda, logično, saj si tudi odrasli želimo biti srečni! V mislih imam seveda tisto pravo, notranjo srečo, ki vre iz globin človekovega bitja.

Morda se bo slišalo obrabljeno in klišejsko, toda mislim, da človek postane srečen, ko je notranje izpolnjen. Ko v življenju lahko izraža svojo globljo naravo. To je zame najpomembnejši del starševstva – prepoznati globljo naravo otroka in mu pomagati, da jo bo v življenju lahko izrazil.

Takšna je moja »različica« sočutne vzgoje, v kateri resnične potrebe otroka stojijo v središču.  Nedvomno jo je mogoče opisati tudi drugače, saj starši, ki vzgajajo sočutno, pristopajo iz različnih zornih kotov in dajejo različne poudarke.

Upam pa si trditi, da si sočutna vzgoja prizadeva preseči svoji dve predhodnici – avtoritarno in permisivno vzgojo. Da otroku nudi trdno in zanesljivo spremljavo skozi življenje in mu hkrati nudi dovolj svobode, da lahko razvije in izrazi svoje notranje potenciale.

Foto: linkedin.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana