Kako pomiriti vznemirjenega otroka

Sreda, 22. januar 2020, 5:00
Image
Da razumemo otroka v situaciji vznemirjenja, je pomembno, da razumemo tudi, zakaj se na situacijo odzove s tako burnim odzivom. Še posebej pomembno je, da smo pozorni na vsakega otroka posebej, saj vznemirjenje nekateri izražajo kot glasen jok, drugi pa zlezejo vase in tiho otrpnejo, kar je še nevarneje, saj vsa čustva držijo v sebi. O vsem tem sem pisala že v prvem delu, kjer se dotaknem tudi delovanja možganov in odziva telesa

Pa vendar, kaj pa lahko storimo, ko se otrok vznemiri do te mere, da ga z besedami ne moremo pomiriti?

Na spletni strani Psychology Today so zbrali 10 znanstveno preverjenih nasvetov, s katerimi lahko starši nežno pomagajo otroku pomiriti se, se zopet počutiti varno in svojo vznemirjenost ter anksioznost obvladati. Uporaba nasveta in izbira je seveda odvisna od otrokove starosti, situacije, razpoložljivosti sredstev, prostora in časa ter vaše pomirjenosti z izvajanjem določenega načina. Nasveti ne bodo v pomoč le staršem, ampak vsem odraslim, ki so z otroki v stiku, še posebej pedagoškim delavcem, preizkusimo pa jih lahko tudi sami na sebi. 

1. Stimulacija vagusnega živca

Vagusni živec leži na obeh straneh grla in stimulacija le-tega lahko sporoči možganom posameznika, da v resnici niso v nevarnosti. Vagusni živec lahko stimuliramo preko žvečenja žvečilne, petja ali mrmranja pesmi, počasnega, enakomernega dihanja, grgranja vode ali pa s koščkom črne čokolade, ki je regulator parasimpatičnega živčevja. Če ste se spraševali po fizični razlagi, zakaj dojenje (med drugim) umiri dojenčka ali malčka, je odgovor prav tako vagusni živec, ki se med dojenjem stimulira.

2. Dihanje 

V stanju vznemirjenosti otroci (in odrasli) dihajo hitro in plitko na nivoju prsnega koša. Pri sproščanju pomaga počasno in globoko dihanje, otroke pa pri tem lahko vodimo na sledeče načine: 

  • S pihanjem mehurčkov ali svečk, v slamico, vetrnico ali piščalko

  • Z igro, da so konice vaših prstov svečke, ki jih morajo upihniti

  • Z vizualizacijo dihanja – vsak vdih nas napolni s toploto, pomirjujočo barvo, zvokom, svetlobo

  • S štetjem ob dihanju v razmerju 3:3:3, s tem da dih zadržimo.

  • Z vdihom skozi nos in izdihom skozi usta.

3. Prečkanje sredine

Prečkanje sredine z gibanjem rok, nog in oči preko sredine na drugo stran pomaga možganom, da se resetirajo, saj aktivira obe strani možganov in morata delovati skupaj, posledica tega pa je uporaba tako logike kot čustev. Lahko bi rekli, da s tem uravnovesimo obe strani možganov. Poskusimo lahko:

  • z dotikanjem levega kolena z desno roko in obratno, otrok pa stoji na mestu in gibanje izvaja počasi ter precizno;

  • z igro "mlini na veter": otrok kroži z rokami, iztegnjenimi na vsako stran telesa (zopet preko sredine);

  • z brisanjem mize z le eno roko;

  • s hojo v osmici, ki jo otroku lahko tudi narišemo s kredo.

 

4. Telovadba, ki aktivira mišice

Vsaka telovadba, kjer otrok mora aktivirati mišice in le-te napeti, predvsem take, kjer nekaj potiska stran od sebe ali pa vleče k sebi, poveča otrokovo pozornost in osredotočenost. Dejavnosti, kot so sklece na steni, nošenje težkega nahrbtnika, plezanje, nošenje težkih knjig ipd. lahko otroku pomagajo pri umirjanju in regulaciji svojih čustev.

5. Poimenovanje čustev

Kot pravi dr. Daniel Siegel, so otroci v stanju izbruha ali vznemirjenosti v situaciji boja/bega/zamrznitve in v tistem trenutku izgubijo stik z zgornjim, razumskim delom možganov. Pri tem predlaga tehniko »poimenuj in ukroti«, s katero jim lahko pomagamo ustvariti zgodbo o tem, kar jih vznemirja. S pogovorom bodo otroci morali uporabiti levo stran možganov, v katero bodo izkušnjo lažje osmislili in pridobili občutek kontrole. Kadar je otrok preveč vznemirjen, pa moramo sprva umiriti in aktivirati telo, pri čemer si lahko pomagamo z vsemi že naštetimi nasveti.

6. Osredotočanje 

Otroci se lažje sprostijo, če se osredotočijo le na eno stvar – lahko vizualno, s poslušanjem ali pa razmišljanjem o le eni stvari. Pomembno je, da otroke učimo soočanja s stresom tudi v stanju neobremenjenosti, kar pa lahko storimo z iskanjem njihovega »varnega prostora«. Do boljše predstave jih lahko vodimo z vizualizacijo, kjer si predstavljajo prostor, kjer se počutijo varno, udobno in veselo, lahko pa gre za realen prostor, kjer so že bili ali pa za izmišljenega. Ob tem jih vodimo tudi skozi čutenja, od tega, kaj vidijo in slišijo, do tega, kaj tam vonjajo in kako se njihovo telo tam počuti. Kadar je otrok anksiozen, si lahko zamisli svoje varen prostor, v pomoč v osredotočanju na le eno stvar pa jim lahko pomaga tudi barvanje pobarvank ali pa z njimi izdelamo pomirjujoče kozarce z bleščicami.

7. Načrt

S tem, ko naredimo načrt, kaj bo otrok naredil, ko bo postal tesnoben, mu pomagamo, da anksioznost ali vznemirjenje obvladuje, ne pa popolnoma izloči. Popolno izogibanje situacijam, ki vzbudijo tesnobne občutke, namreč lahko privede do tega, da nas tesnoba res začne ovirati v vsakdanjem življenju, po drugi strani pa lahko privede do pretirane ravnodušnosti, ko se nivo tesnobe zniža do te mere, da otroku npr. postane vseeno, kako bo nastopil ali kako se bo odrezal pri ocenjevanju v šoli. 

Če se otrok vznemiri ob določenih situacijah, mu lahko pomagamo s tem, da vnaprej načrtujemo aktivnost, ki se je bo takrat poslužil, kot je izdelovanje zapestnic, ali pa žvečenje žvečilnega gumja in sprehod do kopalnice. 

8. Uporaba humorja

Humor pomembno zniža tesnobnost in pomaga pri soočanju s stresom, saj nas zamoti, sprosti mišice, preokviri določeno situacijo, zdravi in sprošča endorfine (»hormone sreče«). 

Z otroki se lahko igramo smešne igrice, beremo zabavne knjige, skupaj pogledamo zabavno risanko ali pa povemo šalo. 

9. Rituali 

Rituali otrokom dajejo občutek stabilnosti, varnosti in nadzora. Kadar je otrok v situaciji, ki v njem izzove tesnobo, lahko oblikujemo ritual, kaj se zgodi pred/med/po situaciji. Tako lahko k vsakemu obisku zdravnika vzamemo s seboj določene knjige/revije, ki jih ima otrok še posebej rad, se po situaciji vsakič odpravimo na vročo čokolado ali nek izlet. Posebej dobro so se znašle medicinske sestre: ena sestra je npr. otrokom dala smešno kapo in majico, s katero so oblekli plišasto gorilo vsakič, ko so morali dati kri; druga sestra je imela zbrane zabavne šale v kozarcu, ki so jih otroci ob vsakem obisku izvlekli in prebrali.

10. Refleksija

Kadar so otroci tesnobni, vendar se jim skozi aktivnost uspe prebiti, jim za lažje in boljše soočanje z vznemirjenjem lahko zelo pomaga, če svojo izkušnjo odzrcalijo. Skozi izkušnjo jih lahko vodimo z vprašanji, kot so kako težko je bilo na lestvici od ena do deset, je bilo težje kot druga težka dejavnost, kaj jim je pomagalo, kaj mu je bilo pri dejavnosti všeč, kaj je pri sebi v stanju stresa opazil in kaj bi si takrat povedal. 

foto: storyblocks.com
 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

januar - april 2020

Novo mesto, Ljubljana, Celje, Koper,
Kobarid