Kako pomagati težavnemu otroku?

Janja Grilc
Ponedeljek, 21. julij 2014, 5:33
Image
eksploziven mama
Mogoče se nam zdi samoumevno, da imajo vsi otroci razvite sposobnosti za prilagajanje in obvladovanje frustracij. Pa to sploh ne drži. Zlasti ne za neprilagodljivega – eksplozivnega otroka. 

V prejšnjem članku smo opisali značilnosti težavnega otroka. Težaven ali neprilagodljiv – eksploziven otrok je otrok, ki ima slabše razvite spretnosti prilagodljivosti in frustracijske tolerance. Zato na zahteve okolja odgovori z močnim čustvenim izbruhom, razdražljivostjo, nervozo in agresijo.

Starši, ki imajo takšnega otroka, doživljajo hude stiske in napore. Nemalokrat se počutijo popolnoma nemočno. Mogoče dobijo občutek, da so kot starši pogoreli, da otroka ne razumejo in ne znajo z njim ustrezno ravnati.    

Pomembno je vedeti naslednje:

Želja po dobrih odnosih mora postati naš prvi cilj.1. Najprej moramo sprejeti otroka takega, kot je, in si pravilno razlagati njegovo vedenje in težave. Poiščimo sposobnega otroškega psihologa, psihiatra ali nevrologa, ki bo postavil pravilno diagnozo našemu otroku. Od tega je namreč odvisen način ravnanja z otrokom.

2. Želja po dobrih odnosih mora postati naš prvi cilj. Otroku moramo nuditi varno in prijazno okolje, kjer se počuti sprejeto, ljubljeno in ima občutek, da je starš prijatelj in ne sovražnik. Vedeti in čutiti mora, da mu želimo pomagati. To lahko storimo s primernim odzivom in ustreznim jezikom.

3.  Tehnike, ki jih ponavadi uporabljamo pri ostalih otrocih, tu ne delujejo. Najverjetneje bo potrebno opustiti razne metode za motiviranje k boljšemu vedenju, ki do sedaj niso delovale. Včasih pomagajo tudi primerna zdravila.

4.    Najprej moramo kot starši zares spoznati svojega otroka in si zapisovati (nekaj tednov zapored), katere stvari ga frustrirajo (pri kom, kdaj, v kakšnih okoliščinah pride do izbruha), kako reagira na določeno zahtevo, kako se njegovo vedenje in čustveno stanje razlikuje od vrstnikov, na kakšen način sporoča, da je v zagati, katere sposobnosti (kognitivne, jezikovne, gibalne, socialne …) ima razvite in katerih ne, kdaj so se težave začele, ima kdo v družini podobne težave, se je stanje poslabšalo z družinskimi spremembami (npr. ločitvijo staršev), katere specifične težave ima v vrtcu ali šoli …

5.    Ugotoviti moramo vzrok otrokovih težav (različne faktorje, deficite v zmožnostih, biokemične vzroke), da mu lahko pomagamo. Ne smemo zgolj pričakovati, da se bo otrok vedel, kot si mi želimo.

Otroci si želijo biti dobri, če to znajo in zmorejo. Pri tem jim lahko pomagamo. Če sami tega ne zmoremo, poiščimo strokovno pomoč.6.    Od otroka zahtevajmo le tisto, kar je sposoben v tistem trenutku doseči. Šele ko razvije ostale sposobnosti, počasi povečujemo svoja pričakovanja. Pri tem komuniciramo z otrokom, sodelujemo in sklepamo kompromise.

7.    Pomagajmo otroku, da bo bolje razumel samega sebe in se bo imel rad, da bo optimističen in pozoren na svoje dobre lastnosti in sposobnosti. Da bo sčasoma bolje obvladal frustracije, učinkoviteje komuniciral in aktivneje reševal probleme.

8.    Otroci si želijo biti dobri, če to znajo in zmorejo. Pri tem jim lahko pomagamo. Če sami tega ne zmoremo, poiščimo strokovno pomoč.

eksploziven2

Pristopi k eksplozivnemu otroku

1.  Najprej je potrebno prepoznati znamenja (določene teme, zvoki, oblačila, situacije, utrujenost, lakota, čas za spanje, dolgčas, domače naloge, sprememba okolja, cmeravost, sitnost, izguba energije …), ki pri otroku povzročijo stopnjevanje pritiska. Razumeti moramo, kdaj se nezaželeno obnašanje pojavi, kateri dejavniki (situacije) ga sprožajo in vzdržujejo, kateri biokemični procesi v možganih delujejo in vplivajo na otrokovo vedenje. Če pravočasno prepoznamo problem, ki otroka frustrira in prepoznamo, kaj se dogaja v otrokovi glavi, lahko preprečimo izbruh in afekt pri otroku.

Tak otrtok je manj sposoben preklopiti iz svojega vzorca v model staršev, četudi je soočen s hudo neprijetnimi posledicami. Iz posledic se ne nauči, kako naj naslednjič premosti frustracijo.2. Kazni ('Ena čez rit, pa bo mir') in nagrade ('Če boš nehal vpiti in boš priden, dobiš sladoled.') ter dosledno izvajanje posledic za določeno obnašanje ('Da te opomnim, za preklinjanje in besnenje ni žepnine.') nima smisla uporabljati, kajti otroku, ki je razburjen, nič ne pomenijo. Namen posledic je, da spodbujajo k učenju in so orodje dodatne motivacije. Imajo učinek, če jih je otrok sposoben zaznavat in razumet njihov pomen.

3. Eksploziven otrok točno ve, kaj starši od njega pričakujejo in bi se rad tako vedel, vendar svojega vedenja ne zmore planirati in imeti pod zavestno kontrolo. Je manj sposoben preklopiti iz svojega vzorca v model staršev, četudi je soočen s hudo neprijetnimi posledicami. Iz posledic se ne nauči, kako naj naslednjič premosti frustracijo. Pravzaprav opominjanje in mahanje s kaznimi, nagradami in posledicami še bolj frustrirajo in razdražijo otroka, njegovo mišljenje postane še bolj neorganizirano in nerazumno, kontrola nad besedami in dejanji pa zmanjšana.

4. Razumeti moramo, da eksploziven otrok z napadi besa ne išče pozornosti, ne manipulira s starši in ne dokazuje, da je on glavni. Zato ignoranca in prezrtost otroka, ki je frustriran, ne pomagata, da bi se otrok naučil lepšega vedenja.  

5. Cilj je naučiti otroka večje prožnosti. A najprej moramo mi sami postati bolj prilagodljivi. Uresničevanje cilja, da moramo otroke naučiti, kdo je glavni in da nas morajo ubogati in poslušati (kar otroci že tako ali tako vedo), lahko pri eksplozivnem otroku dosežemo samo s tekmovalnim in sovražnim odnosom do njega, tega pa si nihče ne želi. Naučiti otroka, kdo je glavni, je zelo enostavno. Razumeti in zadovoljiti potrebe otroka, pa je veliko težje.

O otrokovih posebnostih morajo biti obveščeni vsi, ki so z otrokom v stiku, da imajo vsi od otroka enaka pričakovanja6. Moramo biti realistični v pričakovanju, s katerimi frustracijami se otrok dejansko lahko spoprime. Zelo pomembno: o otrokovih posebnostih morajo biti obveščeni vsi, ki so z otrokom v stiku (stari starši, učitelji, trenerji), da imajo vsi od otroka enaka pričakovanja.

7. Biti moramo odprti pri izločanju in odpravljanju nepomembnih in nepotrebnih frustracij, s čimer zmanjšamo možnost za nastajanje otrokovih afektov. To pomeni tudi, da se izogibamo situacij, v katerih otrok ponavadi doživi izbruh (npr. otroka ne vzamemo v trgovino, če ga tam vedno nekaj vrže iz tira).

8. Ko opazimo, da v otroku vre, skušamo narediti vse, da otrok ne pride do afekta in izbruha. Zavedati se moramo, da imamo mi nadzor nad situacijo in ne otrok. Načini, s katerimi preprečimo afekt:

  • prijazna naklonjenost in razumno prepričevanje ('Zakaj ne maraš juhe? Saj res, korenje je v njej in ti ga ne ješ. Pa pusti korenje in pojej ostalo zelenjavo, ki jo imaš rada.'),
  • preusmeritev pozornosti in razvedrilo s humorjem ('Si malo siten. Imam čudežno kremo, ki pomaga proti sitnobi, joku in lenobi.')
  • stopenjsko zaviranje, ko postopoma otroku skušamo nekaj dopovedati ('Rad bi šel v kino. Oh, kako krasno, kateri film si pa želiš gledati? Pa je danes to možno? Kaj pa, če bi si ga ogledali v petek, ko bomo imeli vsi čas?  Danes brata popoldan ni doma. …)
  • ne vztrajamo na svojih temah do onemoglosti (tudi ne samo zato, da bi drugim otrokom dali lekcijo)
  • uporabljamo razumljiv in nevtralen jezik ('Si se pa hitro zmedel, si frustriran, imaš težave z jasnim razmišljanjem, bi poskušal ostati miren, ali lahko malo premisliva situacijo …')
  • pomagajte otroku misliti, ko česa ne zna narediti, namesto da rečete, da nimate pojma ('Kaj pa, če bi plakat naredila tako in tako. Kaj se ti zdi?')

9. Otrokove neprilagodljivosti – eksplozivnosti ne smemo jemati osebno. Vedeti pa moramo, da ko se bo zmanjšala frustracija pri otroku, se bo tudi pri starših.

eksploziven mama2

Tri košarice

10. Vzgojni cilji morajo biti za otroka skrbno izbrani in razvrščeni po pomembnosti. Zmanjšati želimo splošno zahtevo po prilagajanju in frustracijski toleranci. Cilj je, da otrok ohrani prisebnost, tudi ko je frustriran. Pri tem si lahko pomagamo s tremi košarami.

Podobno kot starši, pa se tudi otroci, vsak dan in skoraj v vsaki situaciji, odločajo, prilagajajo in soočajo s frustracijami. Če otrok teh sposobnosti nima dovolj razvitih, pa je zanj to še posebej težka naloga.Košara A: Otrokovo obnašanje je tako pomembno in dovolj nezaželeno, da sem pripravljen povzročiti in prenesti afekt? Sem spada nevarno otrokovo obnašanje, o katerem se ne pogajamo. ('Hočem s kolesom na cesto', reče triletnik. Starš presodi, da to sodi v košaro A in vztraja, da otrok ne sme na cesto in s tem tvega izbruh.)

Košara B: Tema je še vedno pomembna, a smo se pripravljeni o njej pogajati in sklepati kompromise. Otrok se s starševsko pomočjo uči pogleda s perspektive drugega človeka, išče alternativne rešitve, o stvareh dobro razmisliti in sklepati kompromise. (Otrok dela nalogo in zraven hoče jesti pomarančo. Starš presodi, da to spada v košaro B, in z otrokom skleneta kompromis, da najprej poje pomarančo in potem naredi nalogo do konca.)

Košara C: Tema ni posebej pomembna, o njej ne izgubljamo besed in ustrežemo otroku. (Otrok želi še eno kepico sladoleda. Starš presodi, da to spada v košaro C, in otroku kupi še eno kepico ter se s tem izogne izbruhu).

Starši se moramo ves čas odločati, kaj bomo dali v košaro A, B in C. Pri neprilagodljivemu – eksplozivnemu otroku je tak seznam zelo pomemben, saj z njim lahko izboljšamo odnose v družini in življenje postane znosnejše.

Podobno kot starši, pa se tudi otroci, vsak dan in skoraj v vsaki situaciji, odločajo, prilagajajo in soočajo s frustracijami. Če otrok teh sposobnosti nima dovolj razvitih, pa je zanj to še posebej težka naloga. Zato že samo razumevanje te problematike lahko izboljša položaj teh otrok in njihovih staršev. Oboji potrebujejo našo podporo in sočutje.

 

Povzeto po: Greene, R.W. (1999). Eksplozivni otrok. Ljubljana: Orbis.

 

Janja Grilc je specialistka zakonske in družinske terapije, poročena in mati štirih otrok. Na iskreni.net vodi terapije za posameznike, pare in družine, vodi »Skupino za mamice«, predava in sodeluje v programih, ki jih nudi iskreni.net. 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid