Kako po aferi Kengurujčki gledam na "naše" vzgojiteljice

Lucija Čakš
Nedelja, 7. oktober 2018, 16:30
Image
Kadarkoli v javnost pricurlja novica o tem, da so v nekem vrtcu grdo ravnali z otroki, sem malo skeptična.

Prvič, ker se mi zdi, da so starši hitreje preveč zaskrbljeni za svoje sončke kot pa vzgojiteljice preveč malomarne. In drugič, ker so se še ne dolgo tega časopisi besno razpisali o grdem ravnanju v vrtcu mojih treh otrok. In vem, iz prve roke, da vse skupaj ni bil le vihar v kozarcu temveč kar v žlici vode.

Slaba luč bo letela na vse vrtce

Ampak. V primeru Zavoda Kengurujčki je precej drugače, saj zadeve policistom in medijem niso predali starši, temveč tamkajšnja zaposlena. Ki je nedopustno ravnanje tudi posnela. In ker sploh ni šlo za vrtec, temveč za dejavnost na črno, brez slehernega potrebnega dovoljenja ali potrdila.

Zgodba me navdaja z mnogo občutki. Najprej z grozo, ko se vživim v starše otrok, zaupanih v to varstvo. Krivda, strah, nemoč in na vrat na nos iskanje novega varstva sredi oktobra ...

Še bolj kot to pa postanem hvaležna za vse vzgojiteljice, ki so že skrbele in ki trenutno skrbijo za moje tri otroke. In hkrati me postane strah, da bo primer Kengurujčki imel negativne posledice za vrtce, pa naj si bodo javni ali zasebni, ki se na vseh področjih po najboljših močeh trudijo izpolnjevati vse predpise in dosegati standarde, ki jih resnično ni malo.

Sploh opazite trud vseh, ki bivanje vaših otrok v vrtcu delajo prijetno?

Upam, da smo ob posnetkih iz varstva Kengurujčki spet dobili perspektivo, kaj je dejansko slabo ravnanje z otroki. Tudi vzgojiteljice so namreč samo ljudje in morali bi jim biti dovoljeni slabi dnevi.

In pa da smo postali bolj hvaležni vzgojiteljicam, ki pazijo naše otroke, in vsem ostalim, ki se iz dneva v dan trudijo, da jim je bivanje v vrtcu prijetno – od čistilke, ki po njihovem odhodu še do 18h ali dlje briše tla in čisti stranišča, prek vodje prehrane, ki sadje, zelenjavo in mleko, če se le da ekološke pridelave, dobavlja od lokalnih kmetov, jedilnik pa usklajuje z neštetimi dietami, pa vse do ravnateljice, ki otroke pozna po imenih.

"Hvaležna sem ..."

Težko mi je pri srcu, vedno, kadar ljudje kritizirajo vzgojiteljice, sploh ko pogledam po tistih, ki so jih moji trije otroci v preteklih štirih letih „dali skozi“ in sem njihovo delo spoznala od blizu.

Vsak dan znova bi jim morala čestitati, da jim je pri desetih ali celo dvajsetih uspelo, kar meni marsikateri dan ne uspe niti pri treh.Recimo tista, ki je prepoznala sinovo neznansko ljubezen do vlakov in zato vso skupino v dneh, ko je imel zjutraj krizo, peljala gledat prihode in odhode vlakov na bližnjo železniško postajo, čeprav to sploh ni bilo na urniku. Pa na tisto, ki mi je popoldne na vratih vedno povedala kakšno zabavno cvetko, ki jo je izjavil.

Hvaležna sem za vzgojiteljici, ki že drugo leto spremljata mojo najmlajšo, ki sta jo odvadili od plenic in bili pri tem zelo potrpežljivi – kar nekaj mesecev sta jo vsak dan dajali na kahlo, brez kakršnegakoli vidnega napredka. Hvaležna sem tisti, ki vedno pohvali njeno dobro voljo, čeprav se meni zdi že samoumevna, in drugi, ki ji vedno popravlja frizuro, čeprav ji špange kar same letijo iz las.

Hvaležna sem prvi vzgojiteljici najstarejše hčere, ki ji je vsak dan spletala najrazličnejše frizure, da je hodila domov vsa važna. In tisti, ki me je na dan, ko je hčerka v vrtec odšla jokajoča, kar je bilo neobičajno, poklicala kake pol ure kasneje, da naj me ne skrbi, da se je potolažila, mirno pojedla zajtrk in se že lepo igra. In pa vzgojiteljici, ki jo je spremljala njeno zadnje vrtčevsko leto, da je prepoznala in razumela njeno neznansko željo pripovedovati in deliti svoj notranji svet in jo zato vedno na sprehodih v koloni postavila kam k sebi in tako vsem njenim potokom besed tudi prisluhnila.

Vsaka je bila dragocena po svoje in težko verjamem, da smo imeli le vedno srečo. Prepričana sem, da je takšnih večina vzgojiteljic po vrtcih v Sloveniji. In da bi jim morali biti bolj hvaležni. Ne le ob koncu leta, z darilom, ki bo tako verjetno predrago. Ampak vsak dan sproti, ko pridemo po svojega otroka, pa je ta sit, spočit, umit (previt), preoblečen in najverjetneje tudi nasmejan.

Namesto, da mi postane samoumevno, bi jim vsak dan znova morala čestitati, da jim je pri desetih ali celo dvajsetih uspelo, kar meni marsikateri dan ne uspe niti pri treh.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.