Kako najbolje pomagati otroku, ki je bil žrtev spolne zlorabe?

Janja Grilc
Ponedeljek, 17. marec 2014, 5:00
Image
zloraba otroka
Če izvemo, da je naš otrok (ali otrok v naši bližini) doživel spolno zlorabo, je prva reakcija navadno – šok. Nato se pojavijo najrazličnejši občutki strahu, negotovosti in jeze …

Ob spolni zlorabi otroka se pojavijo vsa mogoča vprašanja. Zakaj nisem prepoznal znakov? Zakaj otroka nisem uspel zaščititi? Kako se je to lahko zgodilo? Kako naj mu pomagam? ...

Mogoče najprej podvomimo v pristnost njegove izjave, nato se pojavi občutek krivde. Pojavijo se vsa mogoča vprašanja. Zakaj nisem prepoznal znakov? Zakaj otroka nisem uspel zaščititi? Kako se je to lahko zgodilo? Kako naj mu pomagam? ...

Lahko pa zaradi lastnih stisk otroku ne verjamemo in ga ne slišimo. Tako njegove rane še povečamo in dopustimo, da se zlorabljanje nadaljuje.     

Kaj bi bila torej pravilna reakcija ob morebitni otrokovi spolni zlorabi?

Najprej moramo otroku verjeti

Otroci imajo bujno domišljijo, lahko odigravajo različne igre vlog, a nikoli ne lažejo o spolni zlorabi, če jo doživijo ali vidijo, saj si tega ne morejo izmisliti. Zato moramo otroku vedno verjeti, mu prisluhniti, ga informirati o spolni zlorabi in o reakcijah ob morebitnem spolnem nadlegovanju.

Otroka smo dolžni zaščititi

Starši ponavadi intuitivno slutijo, da se z otrokom dogaja nekaj nenavadnega (na primer noče k sosedu, očimu ...), velikokrat pa zaradi strahu ne storijo ničesar. Starši so dolžni otroka zavarovati. Če tega ne zmorejo sami, naj si poiščejo strokovno pomoč.

Sodelovanje vseh ljudi, ki so v stiku z otrokom

Sodelovanje z vzgojiteljicami v vrtcu, učitelji in svetovalnimi delavci v šoli in zdravstvenimi ustanovami, ki izvajajo preglede, je nujno, če želimo odkriti spremembe v otrokovem vedenju, čustvovanju in razvoju.

Bodimo pozorni na spremembe

Starši moramo biti pozorni na spremembe otrokovega vedenja in odklonskega obnašanja. Vsak zlorabljen otrok kaže znake trpljenja in oddaja signale, ki kličejo na pomoč.

Vsak zlorabljen otrok kaže znake trpljenja in oddaja signale, ki kličejo na pomoč.

Lahko začne kazati simptomatične probleme pri hranjenju (začne zavračat hrano, jo izbruha), telesne in psihosomatske znake (genitalne in analne spremembe, bolečine v trebuščku, glavobol, boleče grlo, težko dihanje …; za te simptome ni organskega vzroka), simptome na področju sposobnosti, dojemanja in koncentracije (poslabša se učni uspeh), pretirano spolno poudarjeno vedenje otroka, ki ni značilno za njegovo razvojno obdobje, nazadovanje v razvoju, znaki uničevanja samega sebe, svet brez prijateljev.

Znaki se pogosto pokažejo preko ponavljajoče igre z igračami in lutkami, preko risbe, spremenjenega vedenja.

Pomembne so naše reakcije

Če je otrok imel izkušnjo spolnega nadlegovanja in nam to zaupa, bo to v nas prebudilo burne in čustveno intenzivne reakcije. Vendar otroka nikoli ne sprašujmo ZAKAJ: zakaj mi nisi povedal, zakaj se nisi uprl, zakaj si šel še vedno na obisk k storilcu … Otrok se bo čutil krivega za zlorabo.

Treba je biti sočuten in mu povedati, da ni on kriv za to, kar se mu je zgodilo, in da je njegovo telo lepo, čisto in sveto, ne pa umazano in grdo, kot ga doživlja on sam. Posebej mu je treba povedati, da so umazana in napačna dejanja, ki jih je storil storilec.

Kadar je storilec nekdo znotraj družine in mogoče ne uporablja sile in nasilja, temveč otroka prepriča, da je sam odgovoren za zlorabo, bodo ostali odrasli (na primer mama) hitreje spregledali zlorabo, jo minimalizirali ali ne bodo verjeli obtožbam. 

Molk ni rešitev

Otrok se ob zlorabi počuti umazanega, krivega, sram ga je samega sebe, jezi se nase in na svet okoli sebe, njegovo življenje je prežeto s strahom, gnusom in obupom.

Spolna zloraba nad otrokom boli. Najbolj otroka, ki se počuti umazanega, krivega, sram ga je samega sebe, jezi se nase in na svet okoli sebe, njegovo življenje je prežeto s strahom, gnusom in obupom. Zato otrok uporablja najrazličnejša obrambna vedenja, da te bolečine utiša.

Ob odkritju spolne zlorabe bolečino čutijo tudi otrokovi najbližji sorodniki in prijatelji, šolski delavci, svetovalni delavci, terapevti in vsi ljudje, ki otroku pomagajo.

Boleti pa bi moralo tudi celotno družbo. Že samo misel na spolno zlorabo otroka bi morala tako močno pretresti naše telo in predramiti naš um, da bi si vsi želeli sprememb, učinkovitih rešitev in vrst pomoči.

Ne ostanimo brezbrižni do te tematike zaradi lastnega strahu in spremenimo odnos do spolnih zlorab. Žrtve spolnega nasilja ne potrebujejo le našega usmiljenja, ampak konkretno pomoč. Takšne grozote ne smejo ostati skrite, saj uničujejo celotno družbo. Povej naprej in ne miži več na eno oko! 

Janja Grilc je specialistka zakonske in družinske terapije, poročena in mati štirih otrok. Na iskreni.net vodi terapije za posameznike, pare in družine ter predava in sodeluje v drugih programih, ki jih nudi Zavod Iskreni.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.