Kako je mama razložila enajstletniku, kaj se dogaja z njim – odgovor, ki ga morate prebrati

Maja Vovk
Piše: Maja Vovk
Torek, 28. januar 2020, 5:00
Image
Zdi se, kot da prisrčni in ljubki otroci kar čez noč zrastejo v zadirčne pošasti, ki nam pijejo kri z upiranjem, čustvenimi izpadi in sočnim besediščem, ki so ga povlekli iz kdo ve kje. Scenarij, ki je še kako dobro znan staršem najstnikov.

Na spletni strani Quora je mama enajstletnika vprašala za nasvet, kako naj svojemu sinu na primeren način pove, da si ob njegovem nespoštljivem govorjenju ne želi biti blizu njega. Odgovor, ki ga je dobila od neke mame, je bil tak zadetek v polno, da je preplavil številna družabna omrežja. Zato je vredno, da si ga preberete tudi vi. 

V odgovoru je avtorica opisala pogovor s svojim enajst in pol letnim sinom, ko je šel skozi to fazo. Pogovor je potekal v avtu, ki je ponavadi dobra izbira prostora za pogovor o morebiti neprijetnih temah. 


“Veliko sva že govorila o tem, kako se v puberteti spremeni tvoje telo in kaj lahko pričakuješ, povsem pa sem pozabila na to, kaj se sedaj dogaja v tvojih možganih. Puberteta je čas, ko tvoji možgani rastejo in se spreminjajo bolj kot kdajkoli v življenju. Zelo mi je žal, ker sem te pustila na cedilu.”

Sin je sprejel moje opravičilo in me vprašal, zakaj se njegovi možgani spreminjajo.

“To je nekaj neverjetnega. Si vedel, da so tvoji možgani rasli in se razvijali tako hitro, da si imel pri petih ali šestih letih skoraj tako velike in super delujoče možgane kot jih imamo odrasli? 

In čeprav so bili tvoji možgani tako mogočni, so bila v njih vsa navodila za otroške možgane. In vse informacije za gradnjo odraslih možganov so bile precej nejasne. Tako so tvoji možgani naredili najboljše kot so lahko. Niso pa vedeli, kakšna oseba boš postal in tudi ne, kakšne oblike možganov boš potreboval. 

Zdaj pa prideva do pubertete. Puberteta je res neverjetna. Ne samo, da se tvoje telo spremeni iz otroškega telesa v odraslo telo, tudi tvoji možgani se morajo v celoti preoblikovati iz otroških možganov v odrasle možgane.“

“To zveni težko”, je odgovoril.

“Saj tudi je. Zato si želim, da bi te vnaprej opozorila. Vidiš, potrebno je veliko energije za popolno preoblikovanje možganov. To je eden od razlogov, da se hitreje utrudiš, si manj živahen in manj potrpežljiv kot običajno. Gotovo je to zelo frustrirajoče.”

“Saj je. Včasih sem zelo jezen, pa sploh ne vem zakaj.”

“Prvi del možganov, ki doseže odraslo velikost, je amigdala. To je del, ki nadzoruje čustva in nagone za preživetje. Se spomniš, ko sva se pogovarjala o boju/begu/zamrznitvi in o tem, kako naši možgani včasih mislijo, da je nastopanje v javnosti na enakem nivoju nevarnosti kot je napad sabljezobega tigra?”

Sin se je začel smejati. “Ja. Torej moraš povedati svojim možganom, da ni nobenega sabljezobega tigra, in to bo pomagalo, da se umiriš.”

“Tako je. Amigdala skrbi za močna čustva in opozorila pred tigrom. Stvar Potrebno je veliko energije za popolno preoblikovanje možganov. To je eden od razlogov, da se hitreje utrudiš, si manj živahen in manj potrpežljiv kot običajno.je v tem, da v puberteti amigdala pritisne na vse gumbe: na gumbe za čustva in na gumbe za tigra. In to mora biti zate težko.“

“Včasih ne vem, zakaj rečem nekatere stvari. Kar pridejo iz mene in potem se počutim slabo.”

“Vem. Zadnji del možganov, ki se preoblikuje, je prav čelni del. Pravimo mu frontalni korteks. To je del možganov, ki je pomemben za sprejemanje odločitev in razumevanje posledic. Tako imaš močno odraslo amigdalo, ki te zasuva z intenzivnimi čustvi, še vedno pa imaš  neizrazit otroški frontalni korteks, ki se ne more odločati ali razumeti posledic tako hitro kot želi amigdala.”

“Torej nisem jaz kriv?”

“Ne, puberteta je kriva, da tvoji možgani delujejo tako, kot delujejo. Vendar to ne pomeni, da nisi odgovoren za prepoznavanje tega, kaj se dogaja, in za spremembo svojih dejanj. To ni lahko, ni pa nemogoče. Tvoji občutki so tvoji občutki in ti so vedno v redu. Vendar pa se sam odločaš o svojih dejanjih. Odločiti se moraš, kaj boš naredil s svojimi občutki. In ko narediš napako, se moraš zanjo opravičiti in se popraviti. Na ta način dokažeš, da postajaš odrasel.

Lahko si samo predstavljam vso zmedo in kaos, ki vlada v tvoji glavi, ko iz minute v minute ne veš, kako se počutiš.”

“Ja, točno tako.”

“Zmedena pa sem tudi sama, ko vidim le tvoja dejanja. Zato včasih delam napake. Včasih se razburim ob tvojem obnašanju, ker ne vem, kaj se dogaja s tabo. Včasih pozabim, da si na pol poti v odraslost in te obravnavam kot otroka. Včasih od tebe pričakujem preveč. Prvič imam najstnika in delam napake. Te lahko prosim za uslugo?”

“Kaj pa?”

“Mi lahko večkrat poveš, kaj se dogaja v tvoji glavi? Več kot se bova pogovarjava, lažje se bova oba prebila skozi puberteto. “

“Ok.”


Ta pogovor ni deloval kot čarobna palica in sin ni vedno govoril spoštljivo. Je pa odprl pot za pogovor in skupen jezik. Za nas pa je kot opomnik, da nas otroci ne preizkušajo, pač pa se le želijo navaditi na svoje nove izboljšane možgane. 

foto: storyblocks.com

Povzeto po:  www.quora.com

Zdaj je čas! Podprite nas.
Če nas v letošnji pomladni donacijski akciji še niste podprli, je zdaj čas, da to storite!
0€
19.500€

90%

17.547€
Akcija se zaključi:
31.05.2020

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Primož Cankar
Torek, 4. februar 2020, 9:24

Moja mama mi ni nič takega povedala, pubertete pa sploh nisem imel ne ko sam lgedam nazaj, ne ko njo sprašujem. "Odrasel" sem bil od kar pomnim, hkrati pa sem "otrok" še danes. To me dela drugačnega. Ob meni se otroci lepo počutijo in pomirijo. Tudi odrasli me samodejno izberejo za zaupnika. Taka je bila moja mama. Pogledala me je in umiril sem se. Še boljši je bil njen brat. Z dotikom ali besedo je pomiril vsako situacijo, sploh pa se ga niso bale nobene živali. In tega se držim pri otrocih: utihnem, ko so glasni.