Kaj si želim, da moj otrok ve o maskah

Sreda, 10. junij 2020, 5:00
Image
»Mami, ko bom velika, bom tudi jaz nosila masko,« je bila povsem spontana in na pol vprašljiva izjava moje triletnice, ki jo je izjavila v času razglašene epidemije koronavirusa, ko smo vsi »veliki« v javnih in zaprtih prostorih pridno nosili maske na svojih obrazih. Priznam. Njene tovrstne izjave gredo običajno zaradi svoje dnevne številčnosti in banalnosti precej hitro mimo mene. Ponavadi jim enostavno samo pritrdim, včasih ponovim, spet drugič zanikam in obrazložim, nato pa se z njimi ne ukvarjam več, jih pozabim.

Tokrat pa je bilo povsem drugače. Na prvi pogled njena povsem nedolžna izjava, s katero je želela slišati zgolj in samo mojo privolitev njenemu logičnemu sklepanju, je v meni prebudila težka in močna čustva. Moje telo je v tistem trenutku dobesedno otrpnilo, moj dih pa zastal. Zadelo me je v globino.

Po parih začetnih trenutkih premisleka, sem namreč nato z vsem svojim bitjem želela na ves glas zakričati: »Neeeeeee, punčka moja. Nikoli in nikar si tega ne želi. Želi si, da ti ne bo treba nikdar nositi prav nikakršne maske. Ne tiste v fizični obliki iz blaga, še manj pa tiste navidezne maske, ki jih, žal, številni od nas »velikih« nosimo iz dneva v dan.«

»Rada bi ti povedala, da ...«

Ter ji nato še naprej v miru obrazložiti: »Naj nošenje vseh teh različnih mask, ki jih, ko odraščaš, po tiho in skrbno opazuješ na nas odraslih, v tvojih očeh nikoli ne postane nekaj samoumevnega, nekaj povsem normalnega. Naj kakršnokoli nošenje maske nikoli ne postane tvoja navada ali še slabše tvoje zatočišče. Veš, maska duši. Prikriva in skriva. Pod njo se težje diha. Se manj zazna. Slabše občuti. Težje poveže. Težje živi. Živeti z masko nikakor ni prijetno. Ni lahkotno. Ni svobodno. Je obremenjujoče. Je breme, ki koristi zgolj v redkih primerih. Ko v življenju pride do takšnih ali drugačnih izrednih razmer. Nujna je tako izključno v boju za preživetje in za obstoj ali kadar nas k njej vabita odgovornost in spoštovanje do drugih. Takrat si jo le mirne vesti nadeni in jo ponosno nosi. V vseh Veš, maska duši. Prikriva in skriva. Pod njo se težje diha. Se manj zazna. Slabše občuti. Težje poveže.drugih primerih pa se je izogibaj, kolikor le moreš. Nikar je ne išči. Ne nadevaj si je. Ne skrivaj se za njo. Bodi to, kar si. Bodi ti v vsej svoji pristnosti in resničnosti. Živi življenje na polno in v vsej njegovi polnosti. Ne boj se. Prevzemi odgovornost. Zaupaj. In ljubi.«

Pa ji nisem. Pri svoji starosti namreč vsega tega, enostavno ne bi razumela. Pravzaprav niti ne rabi razumeti. Pomembno je, da vse to razumeva midva kot starša. Midva kot njen največji zgled, sva namreč tista, ki morava v borbi z navideznimi maskami v bojni črti stati prva. Najina naloga je, da imava za vse te maske odprte oči in da se po najboljših močeh vsaj v naših medsebojnih odnosih trudiva živeti brez nje, hkrati s tem pa je tudi ne nalagati otrokom. 

Prav trenutni čas, ko odlagamo fizične maske z naših obrazov, je lahko tako odlična priložnost, da se vsak izmed nas odraslih ozre vase in pogleda, če morebiti še kje drugje nosi kakšno masko, ki si jo je skozi leta in leta in iz različnih razlogov nadel nase, in jo nato korak za korakom odloži. In končno s polnimi pljuči zadiha. Zacveti. Zaživi.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.