Kaj se dogaja v vznemirjenem otroku?

Sreda, 15. januar 2020, 5:00
Image
Starši in ostali odrasli vemo, kako težko je pomiriti otroka, ki se zaradi določenega dogodka ali strahu pred njim vznemiri. Pogosto ne vemo, po katerih orodjih poseči, da bi otroka pomirili in mu obenem pomagali graditi lastno strukturo, s katero se bo sčasoma zmogel pomiriti tudi sam.

Žal besede kot so »pomiri se« ali »saj ni nič takega« otroku ne pomagajo, obenem pa mu s takim odnosom tudi sporočamo, da ga ne razumemo in ne sprejemamo njegove stiske. Kljub temu, da otroke včasih vznemirijo še tako banalne stvari, ki se nam odraslim zdijo skoraj neumne, je pomembno, da stopimo korak nazaj in otroka v njegovi stiski začutimo in se ob tem zavedamo: najsi bo strah za nas še tako nerealen, za otroka je še kako resničen. 

Kje naj starši najdemo podporo?

Sem strokovnjak in mama, ki verjame, da odgovore nosimo v sebi, če jim le zmoremo prisluhniti. Tako bo vsak starš, ki je v globokem, pristnem stiku s seboj začutil, kaj njegov otrok v določeni situaciji potrebuje. Čutim, da starši ne potrebujemo knjig, člankov in instant nasvetov »kako«, ki bi nas v naši vzgoji vodili. Pa vendar ima starševstvo toliko zank kot situacij, ki nas mnogokrat peljejo v slepe ulice, kjer le zmedeno opazujemo in si vkovani na mestu mislimo: »Nimam pojma, kaj naj zdaj naredim«.

Takrat nam najbolje pomaga podpora in pogovor z drugimi, ki neobsojajoče prisluhnejo in na našo željo podajo lastno izkušnjo in rešitev, ki je v njihovi situaciji delovala. Ker včasih takih srčnih ljudi ni v bližini, ali pa sta oba starša zmedena, kako postopati, pa sta pisana beseda in znanost, ki sta vse bolj dostopni preko interneta, tisti blagoslov, ki nam poda nekaj načinov, kako v določeni situaciji delovati. Konec koncev se vsa področja razvijajo, zato naj nas ne bo strah odpreti pogled tudi v stvareh, povezanih z odnosi tako z otroki kot odraslimi.

Strah pri otrocih ni znotraj votel ...

Otroci se soočajo z več strahovi, ki jih je najbrž toliko, kot otrok na svetu, pa vendar so nekatera najpogostejša – med njimi je strah pred zdravniki in iglami, pred nevihto in grmenjem, strah pred nastopanjem v javnosti ali testi v šoli, strah pred novo dejavnostjo, kjer otrok nikogar ne pozna itd.

Zavedati se moramo, da strah in anksioznost nista le površinska, vendar Otrok je v stanju stresa v prvem nadstropju njegovih možganov in enostavno nima še zgrajenega stopnišča do drugega nadstropja, kjer bivata razum in logika.se kažeta tudi v otrokovem telesu, glavni procesi pa se odvijajo v njegovih možganih. Otrok v stanju vznemirjenosti deluje iz njegovih t.i. plazilskih možganov – amigdale, katere naloga je posameznika zaščititi pred nevarnostjo – in se odzove z bojem, begom ali zamrznitvijo. Otrokovi odzivi v stanju stresa se lahko pokažejo preko kričanja, tresavice, pobega ali pa so otroci še posebej tihi, se obnašajo čudno, neumno, se skrivajo ali pa oklenejo, imajo čustven izbruh, da bi se tej, zanje izredno stresni situaciji ali okolju, izognili.

V stanju hude vznemirjenosti se aktivira posameznikov simpatetični živčni sistem, ki sproži sprostitev adrenalina in noradrenalina, ki povečata srčni utrip, krvni pritisk in frekvenco dihanja, vse to pa z namenom, da posameznika v določeni situaciji, ki jo zaznava kot nevarno, spodbudi k hitremu odzivanju. Dobro je vedeti, da se telo v normalno stanje vrne šele nekje v 20-60 minutah po dogodku. Nekje 15-20 % otrok doživlja več anksioznosti kot ostali, saj se že rodijo z bolj »anksioznim temperamentom«, to pa se kaže predvsem preko tega, da je njihova amigdala bolj odzivna na stresne dražljaje že od samega začetka

Vzrokov za to sicer ne morem navajati, vendar je na tej točki vredno razmišljati tudi o tem, kaj otrok že med nosečnostjo doživlja in prejema. 

Pomiri se, nehaj jokati, bodi pogumen!

V tovrstnih situacijah običajno ne pomaga nič, kar otroku rečemo. Starši prepogosto naredimo napako, da otroka hočemo pregovoriti iz strahu in Razumsko prigovarjanje o nesmiselnosti strahu ne pomaga, saj otrok sam ne razume, od kje je ta strah prišel.mu rečemo »pomiri se« (ko pa sicer njegovi možgani, še posebej prefrontalni korteks in živčni sistem, enostavno nista še dovolj razvit, da bi si zmogel racionalno razložiti neko situacijo in se pomiriti sam – pomaga nam lahko zavedanje, da se prefrontalni korteks razvija do 25. leta in zatorej otrok ter mladostnik ob sebi nujno potrebujeta zrelo odraslo osebo, ki ga umirjanja uči), »nehaj jokati« (s čimer mu sporočamo, da ne sme čutiti sebe in svojega telesa ter da je žalost kot čustvo nedovoljeno in znak šibkosti – dobro je vedeti, da je jok med drugim sprostitev napetosti iz telesa, s solzami pa se sprošča kortizol, tako da je naš velik pomočnik) in »bodi pogumen« (otrok dobi sporočilo "potlači kar čutiš in bodi heroj" – iskreno pa ni v tem prav nič herojskega, največji pogum je namreč soočiti se s svojimi največjimi strahovi in iti skoznje).

Nevroznanost, ki preučuje možgane, je pokazala, da je izredno težko oz. za otroke skoraj nemogoče razmišljati logično in se kontrolirano vesti, dokler ne izstopijo iz "boj/beg/zamrznitev" odziva. Kot pravi dr. Daniel Siegel, je otrok v stanju stresa v prvem nadstropju njegovih možganov in enostavno nima še zgrajenega stopnišča do drugega nadstropja, kjer bivata razum in logika. 

Tukaj sem zate!

Vedno je najpomembneje, da se z otrokom najprej povežemo: lahko preko telesnega stika, kot je z držanjem za roko, očesnega kontakta in s pogovorom v njegovi višini. Otroka vprašamo, če ga je strah in mu damo prostor, da izrazi, zakaj ga je strah. Ne pozabimo, razumsko prigovarjanje o nesmiselnosti strahu ne pomaga, saj najbrž niti otrok sam ne razume, od kje je ta strah prišel. Otroku sledimo in ga obenem vodimo v tem procesu povezovanja ter se zavedamo, da smo odrasli tisti, ki imamo oz. naj bi imeli dovolj razvit simpatični živčni sistem, da se zmoremo umiriti v stresnih situacijah in s tem otroku stojimo ob strani ter mu dajemo zgled, da se preko povezanosti z nami umiri tudi on sam.

Pozorni smo tudi na lastna čustva ob otroku, ki jih v našem odzivanju upoštevamo. Če nas njegov odziv prestraši, najbrž otrok s tem v osnovi sploh nima nobene veze, nam pa se je le prebudilo staro čutenje, ko ob nas ni bilo nikogar, ki bi nas znal/zmogel pomiriti. Pri globljih strahovih je smiselno preveriti otrokove stare izkušnje, ki jih skupaj z njim lahko predelamo, njegovo samopodobo, morebitne naše strahove, ki smo jih nezavedno prenesli na otroke in siceršnje družinsko vzdušje. 

Včasih nam uspeva, drugič malo manj. Vedno se trudimo biti le dovolj dobri in rasti na svoji poti. V naslednjem prispevku bomo z vami delili tudi konkretne načine, kako otroka v stanju anksioznosti pomiriti.

vir: psychologytoday.com

foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

januar - april 2020

Novo mesto, Ljubljana, Celje, Koper,
Kobarid