Kaj pa, če se ne moreva zmeniti, koliko otrok bi še imela?

Lucija Čakš
Ponedeljek, 6. maj 2019, 5:30
Image
To, da je spraševanje para, ali bosta imela še kakšnega otroka, zelo netaktno, je zdaj marsikomu že jasno. Ker pač nikdar ne vemo, ali si morda želita še kakšnega, pa ga kar ni, ali pa je bil že prejšnji presenečenje. Predvsem pa ne vemo, ali bi nam oba v paru na to vprašanje sploh dala enak odgovor.

Zelo realna dilema, s katero se po nekaj letih zakona (in nekaj otrocih) lahko sreča par, je, da se ne moreta zediniti, ali bi imela še kakšnega otroka. Eden si ga želi, drugi ne.

Dilema je lahko zelo težka in lahko privede do številnih prepirov. Gre namreč za veliko in pomembno odločitev, glede katere verjetno nihče od para ni mlačen. Predvsem pa je to odločitev, pri kateri ni mogoče sklepati kompromisov. Tu ni neke srednje poti – ne morete imeti samo pol otroka, ga obdržati le, če je ustreznega spola ali le za nekaj let.

Dodatna oteževalna okoliščina je, da je spočetje otroka neposredno povezano – s spolnostjo, seveda. Da dilema neredko vznikne ravno v najbolj intimnih trenutkih. Ali pa se nekdo v paru začne spolnosti izogibati, iz strahu pred zanositvijo ali zato, da ne bi dajal občutka, da drugega k zanositvi sili. Kar zagotovo pusti posledice paru tudi na drugih področjih.

Ko si ona želi še enega otroka ...

Redko kaj je tako vseprežemajoče kot je lahko žensko hrepenenje po otroku. Že naša ciklična narava nam narekuje, da si vsak mesec vsaj v določenih dneh želimo zanositi, četudi se nam v drugem delu cikla to zdi trapasta ideja.

V pogovorih, ali bomo imeli še kakšnega otroka, je verjetno najbolj pravično, da obvelja želja tistega, ki si še enega otroka ne želi. Vsak otrok bi namreč moral biti zaželen pri obeh starših.Lahko pa željo po spočetju čuti ves čas in je menstruacija iz meseca v mesec razočaranje. To je težko doživljati že samo po sebi, a še težje je, če je v tej bolečini ne razume niti oseba, ki ji je najbližje in bi ji morala biti glavna opora.

Ženska, ki si želi še enega otroka, se mora vprašati, kaj jo žene k temu. Si želi le zapolniti življenje s še enim otrokom, morda pogreša prijetne občutke dojenja, občutek, da jo nekdo ves čas potrebuje? Ali gre res za pristno željo in zmožnost posredovati življenje še eni osebi in jo tudi vzgojiti?

Hkrati mora tudi razumeti, da ima mož morda občutek, da ne bo mogel preskrbeti toliko ljudi, kar mu nakoplje občutek nesposobnosti, nemoči. Morda ima tudi občutek, da ne zmore dovolj pozornosti posvetiti hkrati njej, službi in toliko otrokom … In da se bo morda nekoliko omehčal, če bo recimo začela ona več prispevati k družinskim financam, ali pa bo skrb za hišo in otroke opravila z veseljem, brez pritoževanja, mu tako pokazala, da zmore.

Ko si on želi še enega otroka ...

Moškim so otroci lahko kot nek prestiž, kot bogastvo. Saj otroci SO naše največje bogastvo, ampak bolj v tem, kaj v življenju dosežejo, ali smo, ko odrastejo, lahko na njih ponosni, v kakšne osebe jih vzgojimo, ne pa to, koliko jih je. To so duše, ki so nam dodeljene v vzgojo.

Če si moški želi še enega otroka, žena pa ne, se lahko vpraša, ali pri tem ne sledi neki vnaprej zastavljeni predstavi, koliko otrok bo imel. Realnost je namreč pogosto drugačna od naših sanjarjenj in vnaprejšnjih predstav. Si morda želi še več otrok, da bi se z njimi postavljal, da bi bil občudovan kot oče številne družine? Si morda želi potomca določenega spola?

Če jih mož želi več, kot žena čuti, da jih zmore, morda ne posluša žene, ko mu ta pripoveduje, kako izčrpana je. In razmisliti mora tudi, koliko oseb zmore pripeljati v odraslost in jih pri tem vzgojiti v zrele osebe.

Zelo pomembno je tudi, da ženo vpraša, ali ima travme zaradi poroda, poporodne depresije, pa kako nosečnost vpliva na njeno zdravje, jo poslušati in razumeti.

In če kljub temu res čuti, da bi lahko imela še kakšnega otroka, pa želi, da bi do tega spoznanja prišla tudi žena, ji mora več pomagati pri gospodinjstvu in skrbi za otroke.

Slišati argumente drugega

Ni rešitev na silo ali z zavajanjem zakonca pripraviti do tega, da pristane v spolnost v plodnih dneh. Ni rešitev laganje, zavajanje, spletkarjenje ali zapeljevanje …

Prav je, da zakonca, tudi če čutita različno, vsaj skušata razumeti drug drugega. Najbolj jima bo koristilo, če vsak argumente drugega pove s svojimi besedami, da jih tudi sam začuti. Še boljša vaja je, da zamenjata vlogi in skušata drug drugemu predstaviti argumente nasprotne strani.

In seveda mora na koncu zmagati ljubezen. Če mož res ljubi svojo ženo, in si ona ne želi še enega otroka, ker čuti, da bi bilo to zanjo enostavno preveč, bo to skušal sprejeti in prosil Boga, naj mu nakloni milost zadovoljstva tudi s temi otroki, ki jih že imata.

Če žena res ljubi svojega moža, ki si ne želi še enega otroka, ker čuti, da tega enostavno ne bi zmogel, bo to skušala sprejeti, najti srečo in izpolnitev v teh otrocih, ki jih že ima.

V pogovorih, ali bomo imeli še kakšnega otroka, je verjetno najbolj pravično, da obvelja želja tistega, ki si še enega otroka ne želi. Vsak otrok bi namreč moral biti zaželen pri obeh starših. Kar seveda ne pomeni, da tisti, ki si še enega otroka želi, ne sme moliti za to, da bi si drugi premislil ;) Rešitev takšnega problema zagotovo ne bo prišla drugače kot skozi veliko časa in molitev.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem