Kaj je šlo narobe, da hčerko dvakrat na teden vozim na balet

Lucija Čakš
Ponedeljek, 30. september 2019, 5:00
Image
Že dolgo pred vstopom prvorojenke v prvi razred sem prebrala kopico člankov o tem, kako se otroka ne sme vpisati na preveč aktivnosti, mu povsem zapolniti popoldnevov in ga mučiti, da ima od jutra do večera strukturiran urnik, ob tem pa nič časa za prosto igro. In tudi, da starši ne smemo biti tako neumni, da bomo taksisti svojih otrok, ki vse popoldneve ne počnejo drugega kot vozijo otroka z ene obveznosti na drugo. Z možem sva si prisegla, da tega midva RES ne bova počela.

In vendar ste me že prvi teden tega šolskega leta lahko ob 16h popoldne našli v avtu, ko sem peljala drugošolko v 15 kilometrov oddaljen kraj na balet.

Kaj je šlo torej "narobe"?

Zakaj? Preprosto zato, ker lani z možem SVA upoštevala vse nasvete teh strokovnjakov v teh člankih. In ob tem v hčerinem prvem letu šolanja sproti ugotovila naslednje:

Prvič – da sva ena redkih staršev, ki to navodilo upoštevata. Da ima večina vrstnikov popoldneve precej zapolnjene in zato redko čas za igro. Hči se je ob tem počutila, čeprav se zelo rada igra z mlajšima sorojencema, neredko precej osamljena. Pri čemer ni problem, da se ne bi znala zamotiti – gibanja na svežem zraku in časa za razvijanje ustvarjalnosti je imela vsak dan še preveč. Kot zelo družabni deklici ji je enostavno manjkala vrstniška družba tudi popoldne.

Drugič – ugotovila sva, da zmore več. Poleg verouka je v prvem razredu hodila samo še na plesne vaje, v šolski Otroci so si različni, njihove želje so si različne, sposobnosti pa tudi.telovadnici, enkrat na teden. Najkasneje ob štirih je bila tako vsak dan prosta kot ptičica na veji. Vse je opravila z levo roko, mimogrede, pa kljub temu dobro. Domače naloge so šle kot po maslu, večino jih je napisala že v podaljšanem bivanju. Ampak zdelo se nama je, da to zanjo nekako ni dovolj, da ji velja zapolniti možgane še s čim. Ne samo, ker to zmore, ampak da tudi potrebuje.

In tretjič – spoznala sva, predvsem, da je zelo dragoceno, če otroku omogočiš obiskovanje aktivnosti, ki si je resnično želi, po kateri hrepeni. Plesne vaje, ki jih je enkrat na teden obiskovala že od tretjega leta, so bile zanjo čudovito in dragoceno uvajanje v svet plesa, s čudovito učiteljico, ki jo je res vzljubila. A vsakič, ko sem z njo o tem govorila ali jo gledala na nastopu, sem vedno znova ugotavljala, da to ni ravno tisto, kar bi hčerka rada. Da ji je sicer čisto fajn in je hvaležna, da vsaj nekje lahko pleše, ampak da je njena prva želja vedno bila balet.

Otroci so si različni

Tako jo zdaj dvakrat na teden vozim na balet v 15 kilometrov oddaljen sosednji kraj, kjer jo uči »taprava« balerina s konservatorija in kjer se mora res precej potruditi, da ujame vrstnice, ki so večinoma z baletom začele že v prvem razredu ali celo prej. In pride domov z velikanskimi iskrami v očeh. Ja, res je, da je zato dvakrat na teden doma šele ob 18h (kar se mi bo v zimskem času gotovo zdelo še bolj grozno) in res je, da so ti popoldnevi za naju z možem zaradi prevoza bolj hektični. In da je zato v dnevu težje najti čas, ko smo vsi skupaj in samo smo. Ampak hči neizmerno uživa in je srečna. Zato se mi zaenkrat zdi, da je vredno.

Kako se bo tale balet obnesel na dolgi rok, me seveda lahko vprašate še enkrat ob koncu leta, sploh glede na to, da se je obenem začela tudi učiti igrati flavto in hoditi na šah … Lahko, da bomo vsi skupaj ugotovili, da toliko vsega na enkrat ne gre. Hočem samo reči, da ni univerzalnega pravila, koliko obveznosti je za otroka dovolj oziroma koliko preveč. Otroci so si različni, njihove želje so si različne, sposobnosti pa tudi. In da je prav tako kot je trapasto preambiciozno preobremenjevanje otrok s tisoč in enim krožkom tudi nesmiselno vztrajati, da otrok popoldne ne sme imeti obveznosti, sploh ne takih, na katere ne more iti sam, peš, kot je bil sprva plan pri nas.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Helena Pucelj
Sreda, 2. oktober 2019, 12:28

Članki strokovnjakov so eno, praksa pa drugo. Tudi jaz stremim k temu, da otrok nima preveč dejavnosti, a druga skrajnost je 5 dni povsem nestrukturiranega časa od 14. ali 15. ure do večera, kar pa tudi ne vodi nikamor. Nekaj časa to še gre, a tam po 2. in 3. razredu se mi zdi najbolje, da ima otrok eno dejavnost, ki si jo res želi in za katero dalj časa "navija", skratko neka sredina med obema skrajnostima. A sama sem ugotovila, da je v praksi ravno to najtežje. Športne zadeve so običajno vse 2 ali 3 x tedensko + tekme za vikend, če otroci hodijo še na verouk, je to še ena pot več.. In če imaš 3 otroke kot avtorica članka, se po tem kar naenkrat znajdeš v vlogi taksista, kar si je avtorica prisegla, da nikoli ne bo. Čez nekaj let mislim, da bo točno v tej vlogi, ker drugače skoraj ne gre.

Lucija Čakš
Četrtek, 3. oktober 2019, 10:49

In reply to by Helena Pucelj

Res je, najtežje je najti pravo mero. Vse bolj se zdi, da bomo celo osnovno šolo iskali ravnovesje med preveč in premalo obveznostmi. Kar se mi zdi še vedno bolje kot čisto nič. Pa vendarle - načrt je, da čez leto ali dve takrat 9letna hči na balet hodi že sama, z vlakom, pa verouk se da uskladiti tako, da ga imata otroka hkrati, pa sin verjetno vendarle ne bo hodil na balet ... ;) Torej vendarle gre drugače, pa vseeno hvala za vašo skrb.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana