Kaj je pomembnejši šolski cilj: da otrok bere čim prej ali da bere z veseljem?

Eva Markovič
Torek, 24. september 2019, 5:00
Image
Med 8. septembrom in 13. oktobrom poteka Nacionalni mesec skupnega branja s številnimi aktivnostmi za spodbujanje branja. Ob tem se zastavlja vprašanje: kako otroke spodbuditi, da ne bodo le brali, ampak bodo brali z veseljem?

Eden ključnih ciljev devetletke naj bi bil zgodnje opismenjevanje otrok. Včasih smo s formalnim učenjem branja začeli pri 7 letih, danes so otroci stari med 5 in 6 let. Pristop k poučevanju se je iz »blagega« hitro spremenil v intenziven učni proces z bralnimi kartončki, branjem za domačo nalogo in različnimi preverjanji. Starši se med seboj primerjamo, čigav otrok bere prej in kako tekoče mu gre.

A žal ves trud in pritisk pogosto obrodita napačne sadove. Otrok se sicer nauči brati, a hkrati se mu branje upre.

Nekateri so na branje pripravljeni pri petih, drugi pri sedmih ali osmih letih

Otroški možgani se razvijajo različno. Nekateri kažejo veliko zanimanje za črke in začnejo spontano brati pri štirih ali petih letih. Drugi ta preskok naredijo šele pri sedmih ali osmih letih. Nekaj je odvisno od genetike, nekaj od vpliva okolja in pristopa k učenju. A precej otrok v prvem razredu še ni zrelih za tekoče branje, zato je siljenje z veliko količino branja nesmiselno.

Trud in pritisk pogosto obrodita napačne sadove. Otrok se nauči brati, a hkrati se mu branje upre.

Teoretično velja, da se mora otrok naučiti brati do konca prve triade, a v praksi vemo, kakšen pritisk doživlja, če mu branje v prvem razredu ne gre najbolje. Učitelji zahtevajo od staršev, naj doma čim več bere, otrok pa je popoldne vsega sit, zaradi česar branje postane najhujša muka. Kakšna škoda!

Po montessori pedagogiki se otroci učijo pisanja zelo zgodaj, a ne na klasičen »šolski« način. Nasprotno waldorfska pedagogika zagovarja kasnejše učenje branja in pisanja. Kateri način je pravi? Otroci so si različni, zato ni le enega »pravilnega« načina, poleg tega smo omejeni s šolo (običajno »navadno«), ki jo otrok obiskuje. A cilj bi moral biti pri vseh isti: vzgojiti otroka, ki rad bere.

V najuspešnejših šolskih sistemih z branjem začnejo kasneje

V Sloveniji in večini zahodnih držav se formalno učenje branja začne s šestimi leti. Ponekod (npr. v Veliki Britaniji) se začne že pri petih. Precej držav z najuspešnejšimi šolskimi sistemi (npr. Estonija, Finska, Singapur, Južna Koreja) pa je začetek formalnega izobraževanja premaknila na 7 let. Otroci z opismenjevanjem začnejo že v vrtcu, a vse poteka na zelo neformalen in spontan način. Ko pridejo v šolo, je večina otrok že toliko stara, da doživlja učenje branja kot »malo malico«, zato je njihov napredek hitrejši in lažji.

In najpomembnejše? Mednarodna raziskava kaže, da je med otroki, ki s formalnim učenjem branja začnejo kasneje, precej večji delež tistih, ki v branju uživajo. Ti otroci branje redkeje povezujejo s prisilo in naporom, kar je pogost pojav pri pet ali šestletnikih v klasičnem šolskem sistemu. Hkrati pa v dveh ali treh letih med šolarji, ki se branja začnejo učiti pri petih, in tistimi, ki štartajo pri sedmih letih, ni več razlike. Oboji berejo enako dobro, a druga skupina bere rajši.

Če ima otrok težave z branjem, jih nima zato, ker premalo bere

Na otrokovo doživljanje branja imamo velik vpliv starši. Če radi vzamemo v roke knjigo in če z veseljem beremo svojim otrokom, obstaja večja verjetnost, da bodo tudi oni radi brali. Nekateri začnejo brati spontano, brez prisile in učenja. Pri nekaterih otrocih pa ne gre tako zlahka. Zanimivo vprašanje je, ali otrok postaja boljši bralec, če prebere veliko knjig, ali otrok, ki dobro bere, posledično prebere več knjig. Nizozemska raziskava je ugotovila dvoje:

1. Če ima otrok težave z branjem, jih nima zato, ker premalo bere, ampak obratno.

2. Če otrok ne bere veliko, najverjetneje še nima dobro razvitih bralnih sposobnosti.

Raziskava zaključuje, da rešitev za otroke z bralnimi težavami ni v tem, da preprosto »več berejo«. Spodbujanje samostojnega branja deluje pri otrocih, ki berejo dobro, pri ostalih pa povzroči več škode kot koristi, saj količina bralnega časa otroka še ne nauči brati. Namesto »več branja« bi se moral sistem osredotočiti na več stvari:

  • Učenje inovativnih bralnih tehnik. Klasično učenje branja je za številne otroke dolgočasno ali nerazumljivo.

  • Sledenje otrokovemu ritmu. Nekateri otroci potrebujejo več časa za razvoj bralnih sposobnosti.

  • Individualni pristop. Metoda učenja, ki ustreza enemu otroku, morda ni primerna za drugega.

  • Motiviranje k branju. Otrok mora branje doživljati kot nekaj prijetnega in ne kot šolsko prisilo.

Postavimo si prave cilje!

Namesto osredotočanja na »dosežke« pustimo otroku, naj napreduje v svojem ritmu. Morda bo počasnejši od šolskih pričakovanj, a če v njem ohranimo ljubezen do branja, smo dosegli cilj.

Načrtovalce učnih načrtov pa starši lepo prosimo: postavite si prioritete. Naj ne bo edini cilj čim prej, ampak čim bolje!

foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana