Kaj je po mnenju psihoanalitikov ključna vzgojna napaka, zaradi katere otroci razvijejo čustvene težave?

Eva Markovič
Sreda, 16. januar 2019, 5:30
Image
Kaj otrokom onemogoči, da bi odrasli v zdrave in izpolnjene posameznike? Razlogov je veliko, a starosta evropske psihoanalize Alice Miller težavo definira zelo na kratko: »V zadnjih dvajsetih letih svoje psihoanalitične dejavnosti se ne morem spomniti nobenega pacienta, ki ne bi imel zelo omejene sposobnosti doživljanja lastnih čustev.«

Svetovno znana psihologinja in psihoanalitičarka Alice Miller (umrla 2010) je svoje življenje posvetila raziskovanju otroških zlorab. Pri tem se posebej osredotoča na zlorabe, ki jih starši zagrešimo nevede in nehote, torej ne na očitne fizične ali spolne zlorabe, ampak na tiste vsakodnevne prakse, ki otroku onemogočijo, da bi se razvil v celostnega odraslega. Na prvo mesto za zdrav razvoj postavlja zaznavanje in občutenje lastnih čustev.

Otroci, ki ne smejo čutiti, bodo vse življenje čustveno pohabljeni

Vsem se nam je že zgodilo, da smo otroka nepotrpežljivo odpravili z: »Oh, nehaj že vpiti, to pa res ni nič takšnega« ali »Zaradi tega ti ni treba jokati Trenutki otroške jeze in sitnobe so naporni, a v resnici moramo biti zanje hvaležni. Otrok, ki bo vso paleto čustev doživel in predelal v ljubečem okolju, bo imel znatno manjše možnosti, da se bo kot odrasel spopadal s čustvenimi težavami.

Otrok, ki bo vso paleto čustev doživel in predelal v ljubečem okolju, bo imel znatno manjše možnosti, da se bo kot odrasel spopadal s čustvenimi težavami.

Ob tem Alice Miller poudarja, da lahko otrok čustva doživlja le, če je ob njem nekdo, ki ga s temi čustvi sprejme, razume in spremlja. »Če tega ni,« pravi Millerjeva, »če mora otrok tvegati, da bo izgubil ljubezen matere ali nadomestne osebe, potem najnaravnejših čustvenih odzivov ne more doživljati ’sam zase’, naskrivaj; temveč jih sploh ne doživi.«

Do spoznanja je Millerjeva prišla ob opažanju, da imajo njeni pacienti skupno točko: kot otroci niso mogli ali smeli doživljati osnovnih čustev. Niso jih imeli možnosti izraziti in ozavestiti, ne da bi tvegali izgubo ljubezni. Pri vseh se je končalo enako – s čustveno pohabljenostjo.

Starši moramo predelovati stvari iz lastnega otroštva

Otrok zelo hitro začuti, kdaj čustev ne more izraziti. Ni treba, da mu prepovemo z besedami, dovolj je podzavestni občutek, da se starš ob njegovi reakciji počuti skrajno negotovega ali prizadetega. »Otrok razločno čuti [materino stisko] in se zelo hitro odpove izražanju svoje stiske,« piše Millerjeva.

Otrok potrebe starša torej nezavedno postavi pred svoje lastne. Če bo čutil, da ob njegovi žalosti in joku mama postane nesrečna in negotova, se bo naučil svoja čustva potlačiti in jih na koncu ne bo več doživljal. Pri tem je najbolj tragično to, da mama ob otrokovem joku čuti negotovost ravno zaradi nerazrešenih stvari iz lastnega otroštva.

Starši imamo torej velikansko odgovornost, da sproti predelujemo stvari iz lastnega otroštva, ki utegnejo vplivati na odnos z našim otrokom. Vse, kar smo v preteklosti potlačili, namreč na tak ali drugačen način bruhne iz nas, ko postanemo starši.

Otrok mora vedeti, da nismo odvisni od njegovih čustev

Kaj pomeni, da otroka sprejemamo takšnega, kot je? Da nismo odvisni od otrokovih uspehov in ne potrebujemo njegove tolažbe, smehljaja, potrditve. »Za otroka to pomeni: lahko sem žalosten ali srečen, če me nekaj žalosti ali osrečuje, vendar nikomur nisem dolžan veselja in ni mi treba potlačiti svoje žalosti, strahu ali drugih čustev zaradi potreb drugih. Lahko sem jezen, pa zaradi tega nihče ne umre, nihče ne dobi zaradi tega glavobola, lahko divjam in kaj razbijem, ne da bi zato izgubil starše.«

Otroku ni treba dovoliti neprimernega vedenje, moramo pa mu dovoliti občutiti čustva, tudi če niso prijetna. Majhen otrok jih še ne zna poimenovati, kaj šele izraziti na primeren način, zato je to naloga staršev: »Vidim, da si zelo jezen, a vseeno ne dovolim, da tepeš bratca.«

S tem bo otrok občutil in izživel običajne vzgibe (npr. ljubosumje, jezo, trmo), ne da bi ga ob tem moralno presojali ali zahtevali, da nam njegovi občutki ves čas ugajajo. Sčasoma se bo otrok naučil razlikovati med dobrimi in slabimi vzgibi, ne da bi se počutil razcepljenega, s tem pa bo izoblikoval tudi vzorec za uravnavanje nagonov, kot pravi Millerjeva.

Ko boste torej naslednjič obupovali nad izbruhi otroškega besa, se spomnite, da ste skupaj na odlični poti, da se otrok razvije v zdravega posameznika.

Vsi citati so vzeti iz knjige Alice Miller, 1993: Drama je biti otrok. Ljubljana: Založba Tangram.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor