Juhu, otroci so šli končno spet v vrtec in šolo!!!

Lucija Čakš
Sreda, 3. junij 2020, 5:00
Image
Ja, dragi moji, jaz sem tista »slaba mama«, ki se je dejstva, da so se šole in vrtci končno odprli, dejansko razveselila.

Izvolite, naredite pogrom nad menoj, pripravljena sem ...

Še niste šli pisat besnih komentarjev?

Prav, potem se lahko v miru pomenimo kot ljudje.

V času samoizolacije sem videla kar nekaj mam in očetov, ki so svojo frustracijo nad lastnimi otroki nesli na Twitter, Facebook, vlog ali Tiktok ...

A v resnici sem videla še več ljudi, ki so se nad tem neznansko zgražali. »Zakaj pa imaš otroke? A samo zato, da lepiš njihove slike na Instagram?« ... »Se vidi, da imajo ponavadi otroke od jutra do večera v vrtcu in zdaj sploh ne vejo, kaj bi delali z njimi!« Članke, ki so kritizirali vsakogar, ki ni izražal zgolj in le radosti nad tem, da lahko končno v miru prebije ves dan s svojimi zakladi. Neka novinarka je morala svoj tvit, v katerem je ob odprtju vrtcev in prve triade čestitala vsem mamam in očetom za njihov praznik, umakniti zaradi pogroma jeznih komentarjev

Ali lahko zdaj vsi skupaj malo ustavimo konje? Ohladimo glave? In si celo prisluhnemo?

Seveda je toženje nad lastnim naraščajem na omrežjih na meji spornosti. Že zato, ker se tega lotimo običajno le takrat, kadar smo najbolj frustrirani, imamo vsega že polno glavo in samo želimo z nekom deliti, da nam je težko. In res lahko dajejo vtis, kot da svojih otrok v resnici sploh ne marajo.

Problematično je tudi zato, ker s takimi objavami lahko razkrijejo kočljive informacije o otrocih, ki pa bodo nekoč odrasli, iskali zaposlitev in življenjskega sopotnika – pri čemer jim objava o tem, kako so pri dveh vso kopalnico pomazali z lastnimi iztrebki, ne bo ravno v pomoč. Tudi popolnoma anonimen profil na spletu namreč nikdar ni res anonimen. Tarnajoči starši verjetno tudi ravno ne razmišljajo, kaj si bodo o njih mislili njihovi otroci, ko bodo v tretjem letniku srednje šole za projektno nalogo analizirali vse njihovi zapise na Twitterju.

Torej, ja, pretirano pritoževanje nad lastnimi otroki ni kul. Ne na omrežjih, niti v živo ne.

Ampak, resno!  Sramotenje staršev, ki se kdaj pritožijo nad težavnostjo starševstva, sploh v tako težkem obdobju kot je bila karantena, je povsem nedopustno.

Če imate otroke in vam ti še nikdar niso šli na živce, očitno počnete nekaj narobe (Razen, če je vaš otrok star 6 ur in trenutno še vedno spi svoje prvo od poroda izmučeno spanje).

Za prav vse je bila epidemija huda preizkušnja.

Seveda so jo težko odnesli zdravstveni delavci, ki so morali delati v nemogočih turnusih in neudobnih zaščitnih oblačilih. Seveda je bilo težko učiteljem, ki so se morali nenadoma prilagoditi povsem novim razmeram dela. Seveda je bilo zahtevno tudi za delavce v številnih drugih poklicih.

A tudi biti doma z otroki, skrbeti za njihovo šolanje, žonglirati med toliko različnimi zanimanji, kot imaš otrok (sploh, če so različnih spolov), odgovarjati na njihove potrebe, posegati v njihove prepire (ali Zato, dragi starši, ki vam je bilo z vašimi otroki v času epidemije doma težko – v redu ste. Normalni ste.presoditi, kdaj vanje raje ne poseči), brisati solze, lepiti obliže, ob tem pa ves čas skrbeti še za njihove fiziološke potrebe (torej, da zdravo jejo, dovolj pijejo, da grejo spat ob normalni uri in za kakšnega še posebej zagrizenega zaigranca tudi, da gre na stranišče) ... je zahtevno. Še posebej, če morata starša ob tem opraviti še vsak svoje delo za službo. Ali če vse to opravi samo en starš, ker je drugi moral na delo od doma.

Vsi starši imamo slabe dni. Dni, ko je vsega preveč in enostavno ne zmoremo. In včasih imajo slabe dni tudi naši otroci. Najslabše je, kadar imamo slab dan vsi naenkrat in si lahko ves dan samo najedamo. 

Zato, dragi starši, ki vam je bilo z vašimi otroki v času epidemije doma težko – v redu ste. Normalni ste. Če ste se o tem pritoževali na spletu, namesto, da bi pojamrali zakoncu ali prijatelju, ... naslednjič premislite, preden kaj takšnega objavite. Ampak ni še konec sveta. Če ste na tihem praznovali, ko so v ponedeljek vaši otroci ponovno odkorakali v vrtec/šolo – vas razumem. Hkrati pa upam, da so vas prepiri, spori, nesporazumi, ki so v težkih dneh izolacije privreli na dan, tudi česa naučili in ste iz njih uspeli tudi kaj zrasti.

Predvsem pa mislim, da bi nam bilo lahko vsem jasno, da največji problem res nis(m)o starši, ki s(m)o kdaj pojamrali, kako težko je imeti otroke ves čas doma.

Da so še bolj zaskrbljujoči tisti, ki s svojimi otroki ves čas samoizolacije niso imeli popolnoma nikakršnih težav, saj so jim vsakič, ko so otroci postali malo naporni, prižgali risanko ali igrico in se jih znebili za naslednjih nekaj ur. Res, da se nad samoizolacijo niso nič pritoževali, kar pa še nič ne pove o tem, kako dobri starši so.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.