Iz istega gnezda, pa tako različni

Ponedeljek, 6. januar 2014, 5:00
Image
three-brothers
»Vse svoje otroke vzgajamo enako, vse imamo enako radi, vsem se trudimo posvečati po svojih najboljših močeh – pa vendar so si tako različni. Ali smo torej kje zgrešili?«

Starši se pogosto sprašujemo in čudimo, kako da so si otroci iz ene družine med seboj tako različni, tako različno vodljivi ali uporniški, tako različno bojazljivi ali pogumni, tako različno sproščeni in tako različno napeti … Saj vendar vse enako vzgajamo, saj imamo vendar vse enako radi, saj se vsem trudimo posvečati po svojih najboljših močeh. Ali smo torej kje zgrešili? Kaj vpliva na to presenetljivo veliko različnost?

Vsak otrok je edinstven

Različnost med otroki je naravna in nujna. Vsak otrok je na vso moč edinstven, zato je zmoten nasvet, naj z vsemi ravnamo enako. Ob vsakem posebej bi namreč morali iznajti način edinstvenega starševstva, takega, ki bi bil za prav tistega otroka najboljši. Ni dovolj dobrega starševstva za »paket otrok«. Dovolj dobro starševstvo je le za enega, za drugega je dovolj dobro nekaj drugega, za tretjega spet nekaj novega.

Vsak otrok je na vso moč edinstven, zato je zmoten nasvet, naj z vsemi ravnamo enako.

Temperament oz. odzivnost, s katero se otrok rodi na svet, je namreč individualna značilnost, ki je dedna in ima pri vsakem otroku svoj odtenek. Opazna je že zelo zgodaj in je vidna v čustvovanju, pri aktivnostih, socialnih spretnostih ter sramežljivosti posameznika. Ena od pomembnejših dimenzij temperamenta je bojazljivost, ki je še posebej izrazita in opazna v zgodnjem otroštvu, ko otrok odkriva svet zunaj primarne družine.

Navezanost, ki je otrokova motivacijska potreba, in je prav tako vrojena v vsakega posameznika, pa je vedno relacijska in se v odnosu s starši oz. primarnimi skrbniki razvija sproti. Pri razvoju stila navezanosti igra najpomembnejšo vlogo prav senzitivnost staršev na otrokove potrebe in njihov temperament. Sposobni morajo biti uglasiti se na vsakega otroka posebej ter vzpostaviti čustveni stik z vsakim otrokom na način, ki ga otrok doživlja kot čustveni stik.  Gre za sposobnost vživljanja v otroka in njegove potrebe. Največja ovira pri tem so neozaveščeni starševski strahovi in travme, ki zavirajo ta proces.

Največja ovira pri tem so neozaveščeni starševski strahovi in travme, ki zavirajo ta proces.Škodljivi nepredelani strahovi staršev

Konkretno to na primer pomeni, da matere, ki se svojih strahov ne zavedajo, do otroka, ki je že sam po sebi bolj bojazljiv, delujejo še toliko bolj zaščitniško. Pri tem jih vodi njihova lastna negotovost, ki je sovpadla z otrokovim občutljivim in nekoliko bojazljivim temperamentnim stilom. Takšen otrok tako postaja vedno bolj nestabilen, anksiozen in ga je strah, da bo zapuščen, da se mora v svetu znajti sam, saj mu mati ne more zagotoviti občutka varnosti, ki bi jo potreboval za razvoj varne navezanosti. Na drugi strani se ista materina negotovost ob otroku, ki osebnostno ni tako previden, ne bi tako močno izrazila, saj bi se ji le-ta npr. lažje uprl.

V nasprotnem primeru, ko je npr. otrok rojen kot zelo odziven, mama pa v sebi neumirjena, lahko odnos med njima odraža veliko konfliktov in napetosti. Mati otroka nikakor ne zmore umiriti, ker tudi sama ne najde v sebi miru.

Ob otroku se nam bo vedno zataknilo prav tam, kjer smo sami najšibkejši.Bolečina, pa tudi čar

Lahko bi rekli, da dobimo take otroke, ob katerih lahko kar najbolje odkrivamo in spoznavamo sebe, svoje strahove, nemir, nerazrešene travme, izgube, bolečino …

Ob otroku se nam bo vedno zataknilo prav tam, kjer smo sami najšibkejši. V tem je bolečina, pa tudi čar! V upanju in vztrajanju pa Pot! 

 

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor