Intervju s strokovnjakinjo za značaj in osebnost: »Ne poročimo se zato, da bi bili srečni, ampak zato, da bi osrečevali drugega« (1. del)

Eva Markovič
Četrtek, 25. april 2019, 5:30
Image
Je v zvezi najpomembnejše ujemanje med moškim in žensko ali bolj drži, da se nasprotja privlačijo? Se lahko zakonca z leti tako spremenita, da »nista več za skupaj«? Kaj storiti, da bo zakon kljub medsebojnim razlikam obstal?

O tem smo se pogovarjali z Leticio Rodríguez de Santiago, raziskovalko na področju človeškega značaja, osebnosti in temperamenta ter predsednico mednarodne družinske organizacije IFFD (International Federation for Family Development), Family Enrichement, ki organizira tečaje za mlade pred poroko, starše in zakonce v 70 državah po svetu, tudi v Sloveniji.

Leticia, ki prihaja iz Madrida, je poročena 17 let in je mama treh otrok, starih 14, 11 in 7 let. V pogovoru je izžarevala veselje nad tem, kako različne nas je ustvaril Bog, zato da lahko skupaj rastemo – še posebej v zakonu. V drugem delu intervjuja pa se je osredotočila na izzive vzgoje, razlike med otroškimi značaji in »težavne otroke«.

Ali se v ljubezni nasprotja privlačijo ali bolj drži, da si moramo biti podobni? Kako deluje privlačnost?

Mislim, da nas na drugem privlači tisto, česar sami nimamo, enako kot drugega na nas privlači vse, česar on nima. Ni nujno, da smo si povsem nasprotni, vsekakor pa smo različni. Mislim, da so te razlike pomembne, saj nam omogočajo, da se drug od drugega učimo in postajamo boljši. Svet ne bi deloval, če bi bili vsi sangviniki ali vsi melanholiki (če uporabimo Hipokratove izraze). Potrebujemo vse: ljudi, ki imajo radi mir, in tiste, ki so vedno v akciji, mislece in delavce, redoljubnost in spontanost. Bog nas je ustvaril različne, zato lahko v drugem najdemo tisto, česar sami nimamo.

Če sta si moški in ženska preveč podobna, je torej to lahko vir težav?

Mislim, da. Nekateri moški in ženske se odločijo za poroko, ker so jim všeč iste stvari. A v zakonu ne rabimo prijatelja, ampak soproga za vse življenje, nekoga, s katerim se dopolnjujemo v različnosti. Če se npr. sangvinik poroči s sangvinikom, je to lahko vir konfliktov. To bo težavneje tudi za otroke, saj bodo imeli en sam vzorec, npr. starše, ki vedno začenjajo nekaj novega, a tega ne dokončajo. Za otroke je pomembno, da so starši različni, saj tako dobijo različne stvari, spoznajo različne načine funkcioniranja. V resnici se to, da se npr. sangvinik poroči s sangvinikom, zgodi zelo redko, saj intuitivno čutimo, da se s takšno osebo ne ujamemo najbolje.

Pa tudi če imava z zakoncem določeno lastnost skupno, se gotovo razlikujeva v njeni intenzivnosti. Na lestvici aktivnosti eden npr. dosega 10/10, drugi pa 4/10. Še vedno sva različna. Poznam par, v katerem sta oba izjemno aktivna, ves čas v gibanju. Tudi vsi otroci so zelo aktivni, vsi, razen enega. Ta mama mi je razlagala, kako zahtevnega otroka ima, jaz pa sem ji odgovorila: »Morda ima pa ta otrok zahtevno družino!« Če je otrok npr. melanholik, obdan s koleriki in sangviniki, nihče ne razume, zakaj mora ves vikend ostati doma in imeti mir, nihče ne razume, zakaj je prizadet … Zato je pomembno, da sta starša med seboj različna in razumeta, da imamo družinski člani različne potrebe, da drugače dojemamo svet.

Kako določiti svoj značaj?

Ena od osnovnih metod deli tipe osebnosti glede na:

1. Čustvenost: emocionalne (E) in neemocionalne (nE) osebe. Za emocionalne osebe je značilno intenzivno čustveno odzivanje na zunanje dražljaje; močna navezanost na osebe, predmete in dogodke; izrazita obrazna mimika; uporaba ekspresivnih izrazov, hitrejše menjavanje čustvenih razpoloženj. Neemocionalne osebe so bolj umirjene, na njihovem obrazu težje razberemo čustva, na dogodke in osebe se odzivajo manj intenzivno.

2. Aktivnost: aktivne (A) in neaktivne (nA) osebe. Aktivne osebe v sebi čutijo fizično potrebo bo gibanju in delovanju. Pred oviro se ne ustrašijo, ampak v reševanje usmerijo vso svojo moč. Tudi neaktivne osebe lahko živijo zelo »aktivno«, razlika je v tem, da so aktivne zato, ker jih v to prisilijo zunanje okoliščine, aktivne osebe pa so takšne zaradi notranje potrebe.

3. Trajanje odziva: primarne (P) in sekundarne (S) osebe. Odziv primarnih oseb je hiter in spontan, a ne traja dolgo. Pri sekundarnih osebah traja dlje, da čustvo prodre v globino, a ko prodre, tam ostane dolgo. Na sekundarne osebe bolj od sedanjosti vpliva preteklost (odnos z določeno osebo, pretekle izkušnje, zamere …).

Po Hipokratu so štirje osnovni temperamenti sangvinik, melanholik, kolerik in flegmatik. Bolj razdelan sistem vsebuje 16 različnih tipov: podroben opis in test, s katerim lahko določite svoj tip osebnosti, najdete tukaj.

Kako v zakonu uskladiti razlike med možem in ženo? Mož je npr. neaktiven in si za vikend želi miru in tišine, žena pa je zelo aktivna in želi početi kup stvari.

V takšnih primerih je pomembno, da mož in žena ne počneta vsega skupaj, drugače bo njuno življenje precej nesrečno. Oba se morata prilagoditi, hkrati pa si vzeti tudi čas zase. Takšen primer sva midva z možem – jaz sem zelo aktivna, on niti najmanj. Dogovorila sva se, da včasih jaz ostanem doma z njim, včasih gre on z mano ven, včasih pa on ostane doma, jaz pa grem ven. Ne želim ves čas hoditi okrog sama, saj se nisem poročila zato, da bi bila sama. A moj mož res potrebuje miren čas doma in ker tudi on ne želi biti ves čas sam, pogosto ostanem z njim. Včasih pa je super, da počneva vsak svoje stvari. Tisti otroci, ki so aktivni, gredo z menoj, tisti, ki niso, ostanejo z njim, in vsi se imamo fino.

So razlike lahko tudi prevelike? Par se npr. zaljubi in po enem letu ugotovi, da njuna zveza nima prihodnosti. Kako ugotoviti, kdaj nas razlike povezujejo in kdaj ločujejo?

Danes je zelo razširjena misel, da smo se odločili narobe in gremo zato narazen. Če še nismo poročeni, ni to nič hudega, gre za proces medsebojnega spoznavanja in razločevanja. Ko pa smo enkrat poročeni, ni več dobrih ali slabih odločitev: so samo odločitve, iz katerih moramo izvleči največ. To je super, saj nas prisili, da se potrudimo in poskrbimo, da zakon deluje!

Številnim zakoncem se zdi, da so so se odločili narobe, zaradi česar se ločijo. Jaz pa mislim, da bi to lahko rekli vsi, saj ima vsak zakon krize, nobena žena in noben mož nista popolna. Ampak to ni res! Odločili smo se in zdaj moramo poskrbeti, da zakon uspe. To je ključno. Če smo prepričani v svojo napačno odločitev, pa se ne bomo trudili, ampak bomo hitro dvignili roke in odšli.

Ko smo enkrat poročeni, ni več dobrih ali slabih odločitev: so samo odločitve, iz katerih moramo izvleči največ.

Sem ljubila svojega moža, ko sva se poročila? Ja. Sem ga poznala? Ne v vse podrobnosti, pa vendar sem vedela, kakšen je. Privlačil me je njegov način razmišljanja in delovanja, njega pa moj. Zato mu moram pomagati s svojim veseljem, on pa meni s svojo težnjo po popolnosti. Bo zapleteno? Seveda bo zapleteno! A hkrati bova postajala boljša, skupaj bova rasla. Ne bo enostavno. Ampak kdo pravi, da mora biti enostavno? Zakon ni mišljen, da bi bil enostaven! (smeh)

Shema osnovnih temperamentov in njihovih značilnosti: sangvinik, melanholik, kolerik, flegmatik.

Morda je težava, da se številni ljudje ne odločajo več, ampak v razmerju ohranjajo status quo. Imate kakšen nasvet – kje je točka, ko lahko rečemo: ja, poročila se bova, skupaj bova ostala do konca življenja?

Najpomembnejše je, da se ne osredotočamo na preteklost ali sedanjost, ampak na prihodnost. Ključ je v tem, da se odločimo. Odnos nam mora biti tako pomemben, da smo se zanj pripravljeni truditi vse življenje.

Ena najbolj razširjenih napak je npr. ta, da par pred poroko živi skupaj. Če se želite dobro odločiti, vam to odsvetujem, saj bo odločitev v tem primeru mnogo težja. Zakaj? Za moške zato, ker imajo na voljo spolne odnose, ne da bi se h čemerkoli zavezali, so brez obveznosti in si zato ne želijo sprememb. Za ženske pa zato, ker se med spolnimi odnosi sprošča oksitocin, »hormon ljubezni«, zaradi česar se s partnerjem počutijo povezane, čeprav morda ni pravi zanje. Ob tem težko svobodno presodimo, ali smo za skupaj ali ne. Če nas oksitocin povezuje z možem, je to čudovito, saj utrjuje našo odločitev »za vse življenje«. V zakonu je spolnost čudovito orodje, ki združuje zakonca, pred poroko pa zelo oteži odločitev, saj ustvarja povezanost tam, kjer je morda sploh ni.

Zakon ni mišljen, da bi bil enostaven.To je prvi nasvet, ko izbirate zakonca. Drugi je, da izberete nekoga, ki bo enako zavezan vajini skupni poti, kot ste vi. Vse ostalo se mi ne zdi tako pomembno. Ljudje lahko živimo s toliko različnimi stvarmi! Čudovito znamenje je že to, da sta se zaljubila drug v drugega. Pri čustveno zrelih osebah se to ne zgodi pogosto, ne zaljubimo se kar v vsakega! Vzajemna zaljubljenost je prvo znamenje. Nato se soočimo z napakami, ob katerih se moramo vprašati: lahko živim z njimi ali ne? Moj svak ima napake, s katerimi jaz ne bi mogla živeti. Moj mož ima napake, s katerimi moja sestra ne bi mogla živeti. Zato sem se jaz poročila s svojim, ona pa s svojim možem. (smeh)

Ne osredotočajmo se na »napačne odločitve«, ampak na to, da smo nekoga izbrali, se odločili, se z njim poročili. Zdaj je naša naloga, da se potrudimo, da bo stvar delovala!

Po več letih zakona se marsikomu zdi, da se je zakonec tako spremenil, da ga ne prepozna več in z njim ne more več živeti. Je to res? Se lahko oseba tako spremeni, da zveza ni več mogoča?

Seveda se zakonec spremeni, saj se nismo poročili s stolom! Stol se ne spremeni. Ko se z nekom poročimo, se moramo zavedati, da se bo spremenil, se postaral, zredil … A mi smo del tega procesa. Kaj moramo storiti? Zakoncu moramo pomagati, da postaja boljša oseba. Oba se morava spreminjati na boljše, ne na slabše. Vsak je odgovoren zase, a del odgovornosti je tudi način, kako ljubimo svojega moža oz. ženo. Ne poročamo se zato, da bi bili srečni, ampak zato, da bi osrečevali drugega. Danes prevladuje mnenje: »S tabo bom toliko časa, dokler me boš osrečeval.« Kar na dolgi rok seveda ne deluje.

Ko izrekamo besede »v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju«, obljubimo, da bomo ljubili ne glede na vse, vendar na to pogosto pozabimo. Namesto tega zakoncu sporočamo: »Ostal bom s tabo, dokler boš vitek, pozoren, zabaven, dokler se mi boš vsako jutro nasmehnil ...« Vse to se lahko spremeni, oba se bova postarala, morda ne bova mogla imeti otrok, kar bo vir frustracij, morda bova imela otroke, kar bo zopet vir frustracij … Toliko stvari se lahko zgodi! A čudovito je, da nam Bog daje neverjetno moč za spoprijemanje z vsem tem. Je začel piti? Torej mu pomagaj. Se sooča z odvisnostjo? Pomagaj mu! Namesto da govorimo: »Ne osrečuje me več,« se vprašajmo, ali jaz osrečujem njega. Na kakšen način se trudim zanj? Ljubezen v veliki večini primerov rodi ljubezen. Včasih dolgo traja, a deluje.

To je torej skrivnost dolgotrajnih zakonov – brezpogojna ljubezen in trud, ki ga vlagamo v odnos?

Vsekakor.

Ali ne gre za podobo dveh starih zagrenjenih zakoncev, od katerih se eden ves čas žrtvuje za drugega? Je takšen zakon tudi lep?

Žrtev je v tem, da moramo preseči sebe in začeti prvi – z odpuščanjem, ljubeznijo, osrečevanjem, čeprav si tega v določenem trenutku ne želimo. A običajno se povrne. Če ljubimo z veselo in nesebično ljubeznijo, nam jo ljudje običajno začnejo vračati.

Zakoncu moramo pomagati, da postaja boljša oseba. Oba se morava spreminjati na boljše, ne na slabše. Od petih jezikov ljubezni Garyja Chapmana moj mož npr. govori dva jezika, jaz pa druga dva. Najin način izražanja ljubezni je drugačen. Dolgo sem se spraševala, zakaj me nikoli ne objame. Videla sem pare, ki so se objemali, in jim želela biti podobna. A za njihovo objemanje obstaja razlog: morda imata skupni jezik ljubezni (dotik), morda pa sta se potrudila in odkrila svoje jezike, da si lahko izkazujeta ljubezen tudi na način, ki enemu pomeni veliko, drugemu pa ne. To je dosegljivo vsem, le povedati si moramo: »Če me objameš, mi to res veliko pomeni.« On tega ne ve! Nato ga vprašamo, česa si želi on. Morda bo rekel: »Želim si priti domov v čist in urejen dom, to me res razveseli.« Če je pomembno zanj, je pomembno tudi zame, zato očistim hišo. Ker ga želim ob prihodu domov razveseliti. In, ja, takšen zakon je lep. Ni enostaven, je pa lep.

Foto: osebni arhiv

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana