Imate tudi vi doma koš, ki se samodejno prazni?

Mojca Koren Lapajne
Ponedeljek, 26. november 2018, 5:30
Image
Prejšnji teden me je popadla nečimrnost. In domišljavost. Pa prevzetnost. Vsaka zase je prišla kot pika na i utrujenosti ter krajšim in deževnim dnevom. In takrat misli začnejo nekontrolirano noreti, sikati in kričati: »Za vse sem sama!« »Vse čaka name, da opravim!« »Kaj res nihče drug kot jaz ne vidi dela?«

Takšne in podobne so se prepletale, podžigale dušo, hranile ego in dajale druga drugi prav.

In to je bil trenutek (vsaj tako si predstavljam), ko je Bog prekrižal roke, se naslonil nazaj, se rahlo nasmehnil in rekel: »Pa poglejmo…«

Kaj se zgodi, ko sem res za vse sama?

V dneh, ki so sledili, so drug za drugim zboleli otroci in nazadnje še mož. V postelje jih je položila visoka vročina, za tem pa še zatečeni nosovi in hripajoča pljuča.

Že nekaj dni je spet vse po starem. Jaz pa na novo osvojeno staro lekcijo o hvaležnosti in ne-samoumevnosti še vedno predelujem …In, če povzamem znane svetopisemske besede; bila je noč in bilo je jutro prvega dne. Vstala sem prva in bilo je – mraz. Navadno v peči že tli ogenj in  v prostoru je prijetna toplota, še preden z otroki svoje riti sploh privlečemo v spodnje prostore. Tako samoumevno je to že postalo.

Čeprav pred prvo kavo navadno svetu nisem koristna, je bilo potrebno tokrat v akcijo. Zakuriti v peči mi sicer ne predstavlja velike težave, zakuriti brez kuriva ... pa ni nekaj, kar bi mi šlo. Nenavadno! Saj košara za drva navadno ni nikoli prazna. Kot bi delovala na avtomatsko polnjenje. In ker so njene »baterije in robotika« očitno obležale v postelji, sem si čez pižamo oblekla plašč in mrko odšla v temo in dež po material za gretje.

Ko sem morala napolniti rezervoar, ki se polni sam, in plačati račun, za katerega nisem vedela, da ga je treba plačati

Bila je noč in bilo je jutro, drugi dan. Že tekom dopoldneva sem z vso silo potiskala odpadke v koš, tekom popoldneva pa sem jih samo še previdno nalagala na vrh. Proti večeru se je vse skupaj izpod lijaka zvrnilo name. In kakor sem bila prepričana, da se košara z drvmi samodejno polni, bi si skoraj upala trditi, da se pri naši hiši koš samodejno prazni.

Tretjega dne pa je padel v hlače še ves preostanek moje ošabnosti, ko mi je pozno zvečer 60 km stran od doma na armaturni plošči pompozno zasvetila oranžna luč. Ko sem skoraj na hlape pripeljala do domače bencinske postaje, me je tam zaposleni sosed opomnil: »To je pa prava redkost, da ti tankaš!« Sicer sem mu nekaj odgovorila s širokim nasmehom, v sebi pa sem grenko pomislila: »Če se pa navadno rezervoar napolni sam …«

Glede na to, da »moram čisto za vse poskrbeti sama«, naj še omenim, da je bil teh par dni hodnik razmetan in umazan (ker zanj skrbi najstarejši sin), da je bilo stopnišče polno velikih kosmov prahu (skrb srednjega), da se je nezloženih nogavic nabralo že za polno košaro (naloga najmlajšega).

Ko sem tistega tretjega dne zvečer dobila še SMS z opominom za neplačan račun (za katerega že dve leti sploh ne vem, da ga je 'potrebno plačati'), sem si prav z lahkoto predstavljala Boga, kako se s pokovko v roki na ves glas smeji ob pogledu name.

Mož in fantje so se pozdravili in že nekaj dni je spet vse po starem. Jaz pa na novo osvojeno staro lekcijo o hvaležnosti in ne-samoumevnosti še vedno predelujem …

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem