Iluzija romantičnih filmov povzroča napačne predstave o partnerskih odnosih

Petek, 17. januar 2020, 5:00
Image
Ko sem v pogovoru z mlado ženo slišala, da je ugotovila, da so romantični filmi pokvarili njeno predstavo o odnosu med moškim in žensko, sem ugotavljala, kako so vplivali tudi name in mojo iluzijo o tem, kako izgleda zveza, kako zakon in kaj pomeni biti ljubljen.

Paradoks je, da sem se ob tem spomnila na (romantični) film Don Jon, v katerem Barbara, ljubiteljica romantičnih filmov, in Jon, zasvojen s pornografijo, postaneta par. V odnos vsak prinese svoje predstave, film pa precizno prikaže njen in njegov problem. Pa tudi izhod iz njega.

To, kar gledamo (in beremo) še kako vpliva na naše partnerske odnose. Ne vedno negativno, a tudi študije kažejo povezave med filmsko idejo v glavi posameznika in odnosi, ki jih vzpostavlja, zato se je dobro zavedati, da filmskih in knjižnih zgodb ne gre na silo tlačiti v svoje življenje. 

Pasti filmskih zgodb

Zmotne predpostavke

Filmi so polni zmotnih predpostavk o odnosih. Na primer, da je prava in resnična ljubezen srednješolska. Ali še bolje; vse od otroških dni dalje. Ali da mora moški ali ženska, ki se boji zavezati, le najti »pravo« ali »pravega«. Pa tudi predpostavka, da na celem planetu obstaja le en »tisti nekdo«, je napačna. Obstajajo tudi tisti filmi, v katerih se junaka najprej sovražita in prezirata, da se potem lahko ljubita. Ali, kjer se velike ljubezni začnejo z velikimi prevarami in lažmi. V realnosti – no, navadno ne deluje najbolje. Kot tudi ne vse tiste scene, ko se eden dolge minute obnaša kot bedak, s katerim drugi nikakor ne bi hodil, potem pa eno opravičilo (ki mu sledi objem in poljub) za večno reši vse težave.

Marsikateri film prav romantično prikazuje tudi zalezovanje. V filmih se nam (tako je pač prikazano) redko zdi napak, če moški neznano žensko gleda golo, npr. na sosednjem balkonu ali ko se ta preoblači. Oh, pa tudi Fizično privlačni karakterji nas učijo, da le ljudje, ki res dobro zgledajo, lahko ljubijo in so ljubljeni.varanje je čisto v redu! Če le varaš s »svojo sorodno dušo«, seveda. Vedno je zanimiva tudi tista predpostavka, da moški in ženska ne moreta biti prijatelja, pa čeprav realnost kaže nasprotno.

V filmih je, po večini to velja za ženske like, za ljubezen potrebna preobrazba. Navadno to pomeni spuščene lase, leče namesto očal in nekaj make upa, da moški njenih sanj ugotovi, da v resnici ni grda račka, ampak resnično čudovita ženska. To ženskam navadno sporoča, da potrebujejo preobrazbo, ne moškega. Hkrati pa mladim dekletom daje sporočilo, da je njihov videz tisto, kar šteje največ. Fizično privlačni karakterji (manj privlačni ne nastopajo - če pa že, potem v vlogi "grdega račka") nas že tako ali tako učijo, da le ljudje, ki res dobro zgledajo, lahko ljubijo in so ljubljeni.

Delo je neromantično

V mojem primeru, pa sploh še ne delam redno, je delo pogost vzrok zaskrbljujočih pogovorov. In ker služba v življenju marsikaterega zakonca predstavlja zajeten del življenja, za odnos oz. zakon sploh ni nepomembno, kaj, kdaj, za koliko denarja in v kakšnem okolju nekdo dela. No, razen v romantičnih filmih, kjer je delo nekaj povsem obrobnega – če sploh kdo dela.

Odnosi brez truda, ki se kar zgodijo

Medtem, ko je v filmih med moškim in žensko popolno zaupanje od trenutka, ko se zaljubita, je v realnosti za zaupanje potreben čas. Podobno je s predano ljubeznijo. A vlaganje časa in energije v odnos žal ni ravno priljubljena filmska tema. V filmih je prav tako čisto običajno, da od trenutka, ko ona in on srečno pristaneta skupaj, navadno vsi njuni problemi izginejo - ker živita srečno do konca svojih dni, kajne? V resnici še zdaleč ni tako. Na svetu na primer ni le enega "tistega pravega", pa tudi odločitev za poroko je mnogo preveč pomembna, da bi se zanjo odločili na podlagi romantike, plesa, poljuba. Medtem, ko ljubezen in z njo odločitev za poroko stereotipno moški v filmih dokaže z romantičnimi gestami, se v življenju ljubezen "dokazuje" v zaupanju, sodelovanju, medsebojni podpori ... in mnogo bolj filmsko je v resničnosti videti ljubeče geste zakoncev po desetletjih zakona.

Ti sladki otroci!

Na platnu so otroci res prisrčni sadovi ljubezni. Komaj kdaj jočejo, vzamejo malo časa in so običajno inteligentni in prisrčni. A skrb zanje v resnici vzame nepojmljive količine časa, truda in energije ter prav lahko nekam v pajčevine skrije strast, iz katere so bili spočeti. Redki so filmi in knjige, ki ti povedo, da je ljubezen do otrok pravzaprav sestavljena iz strašno izčrpajočih dni, čiščenja bruhanja, kakanja in dolgih ur mučnega joka. Precej bolj grozljivka kot romantična komedija torej. Da sploh ne omenjamo, da niso nujno načrtovani, da so vse redkeje spočeti v zakonu, pa tudi tam ne vedno v kakšnih idealnih okoliščinah.

Razumeta se skoraj brez besed …

Romantični filmi kažejo, da se zaljubljena moški in ženska razumeta skoraj brez besed. Ajoj, srečno s tem ... nama včasih ne uspe niti z njimi, s kretnjami, z zapisi, glasno in filmčki skupaj. Pa še eno sicer čisto življenjsko zadevo je treba sprejeti; drugi ni nujno vedno popolnoma zainteresiran za to, kar se tebi dogaja čez dan. Zveza, zakon ali ljubezen pa sploh ne pomenijo večnega konca samote in osamljenosti. Zato je res fino, če človek že samski zna skrbeti zase in za svoja čustva. Če bi filmske like spremljali podrobneje, bi prav lahko ugotovili, da so v resnici "osebe", s katerimi se iz množice praktičnih razlogov ni pametno poročiti.

Brezpogojno sprejemanje

Romantični filmi prinašajo zaigrane scene popolnega sprejemanja druge osebe. V njih je redko prostor za brušenje drug drugega ali za tisto stalno težnjo, da bi drugega spreminjal vase. Večinoma samo slepo sledijo čustvom in vse funkcionira. Predstavljajte si ta kaos v resničnem življenju. Noben romantični film gledalcu ne sporoča, da partner ni oseba, ki bi združevala vse ljudi, ki jih boš potreboval do konca življenja. In da do resničnega sprejemanja, če se res trudiš, morda prideš šele po desetletjih.

Popolna spolnost

Nisem še srečala romantičnega filma ali knjige, v kateri dva, ki se ljubita, ne bi mogla spati drug poleg drugega. A jaz se vseeno stalno zbujam, če me ponoči nekdo pregreva, boža, se me dotika, se premika …

Da sploh ne govorimo o filmski spolnosti. V romantičnih filmih imajo pari od prvič do groba zadovoljujoče spolne odnose. Bolečine, menstruacija, pogovor o nosečnosti ipd. so le redke izjeme. Predstavljajte si razočaranje in stiske parov, ki jim nihče nikjer nikoli ni dal vedeti, da je tudi ta dimenzija odnosa lahko še kako težka.

Poenostavljeni filmski odnosi ne morejo naslikati pestrosti in izzivov realnih življenj. Lahko pa to čudovito realnost, ki jo živimo, spreminjamo v film, ki ga bodo kot dramatično, ljubezni polno zgodbo v srcih nosili naši otroci.


Če koga tema dodatno zanima, je tukaj, tukaj in tukaj še nekaj čtiva na to temo.


foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

januar - april 2020

Novo mesto, Ljubljana, Celje, Koper,
Kobarid