Gospa ji je rekla, da bo z nošenjem razvadila otroka. A ni vedela ozadja ...

Mica Škoberne
Četrtek, 26. maj 2016, 16:00
Image
dirkes1
Včasih z veliko lahkoto presojamo, obsojamo in celo glasno komentiramo starševske odločitve drugih. A kaj, ko pogosto ne vemo vsega. Niti približno.

Kako zelo lahko s svojimi čeprav dobronamernimi nasveti zgrešimo, kaže primer ameriške mame Kelly Dirkes, ki je na svojem facebook profilu konec aprila objavila pismo neznani ženski, ki jo je v trgovini Target skušala prepričati, da bo z nošenjem razvadila svojo malčico. 

Ob tem pa gospa niti približno ni poznala njihovega družinskega ozadja. Družina Dirkes ima namreč tri posvojene deklice z Downovim sindromom, ki so jih posvojili iz ruskih in ukrajinskih sirotišnic.

Najmlajšo, Grace, je mama tistega dne imela pri sebi v nosilki, ko je bila deležna svarila, da bo deklico razvadila. Ko je prišla domov, pa je napisala tole pismo:

dirkes3

Draga ženska iz Targeta!

Veste, to sem že slišala tudi kdaj prej. Da bom »razvadila tega otroka«. Prepričani ste bili, da se nikoli ne bo naučila biti »samostojna«. Nasmehnila sem se vam, poljubila njeno glavico in nadaljevala z nakupovanjem.

Ko bi le vedeli, kar vem sama.

Ko bi le vedeli, kako je prvih deset mesecev svojega življenja preživela popolnoma sama v sterilni kovinski posteljici, kjer je bila edina stvar, ki ji je bila na voljo za tolažbo, sesanje lastnih prstkov.

Ko bi le vedeli, kakšen je bil njen obraz v trenutku, ko mi jo je njena skrbnica v sirotišnici izročila, da sem jo prvič popestovala – bežni trenutki spokojnosti, pomešani s čisto grozo. Nihče je ni nikoli še držal na tak način in niti približno ni vedela, kako naj se sama na to odzove.

Ko bi le vedeli, da je po tem, ko se je zbudila, vedno le ležala v posteljici in ni nikoli jokala – ker se vse do sedaj nihče na to ne bi odzval.

Ko bi le vedeli, da je bila tesnoba običajen del njenega dneva, tako kot udarjanje glave ob stranice posteljice in zibanje telesa kot vir senzornih dražljajev in za pomirjanje.

Ko bi le vedeli, da je ta otrok v moji nosilki strašljivo »samostojen« - in da se bomo morali truditi še veliko minut, ur, dni, tednov, mesecev in let, da bi spremenili del njenih možganov, ki kriči »travma« in »ni varno«.

dirkes

Ko bi le vedeli, kar vem sama.

Ko bi le vedeli, da se ta otrok sedaj vendarle pritožuje, kadar jo odložimo, namesto takrat, ko jo dvignemo.

Ko bi le vedeli, da sedaj ta otrok zjutraj in po dnevnem dremežu »poje« na ves glas, ker ve, da bo njeno čebljanje privabilo nekoga, ki jo bo dvignil iz posteljice in ji zamenjal pleničko.

Ko bi le vedeli, da se ta otrok sedaj zaziba v spanje v maminem ali očetovem naročju, namesto z lastnim zibanjem.

Ko bi le vedeli, da je ta otrok vsem priklical solze v oči na dan, ko je brez kakršne koli spodbude stegnil roke z željo po tolažbi.

Ko bi le vedeli, kar vem sama.

»Razvajanje tega otroka« je najpomembnejše delo, ki ga bom kadar koli opravljala, in ga dojemam kot privilegij. Nosila jo bom malce dlje – ali dokler mi bo to dopustila –, ker se preko tega uči, da je na varnem. Da pripada. Da je ljubljena.

Ko bi le vedeli …

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor