Ganljiv zapis mame ob prvem šolskem dnevu

Uredništvo iskreni.net
Ponedeljek, 3. september 2018, 6:00
Image
Ob pogledu na otroka, ki prvič odhaja v šolo, starši ne moremo ostati ravnodušni. Svoja občutja, veselje in strahove ob slovesu od svojega najmlajšega sina je čudovito ubesedila avstralska radijska voditeljica in novinarka Sarah MacDonald.

V tem trenutku mi gre na jok. Sem v zelo občutljivem čustvenem stanju, podobnem tistemu ob rojstvu otrok.

Verjetno zato, ker bom jutri svojega najmlajšega otroka drugič rodila. Moj fantek – moj dojenček – gre v šolo in preplavljajo me popadki, ki ga potiskajo ven, v družbo: valovanje strahu, bolečine, olajšanja in veselja.

Ne vzemite teh solz narobe. Nisem žalostna, ker gre v šolo. Navdušena sem, da bo zanj odgovoren nekdo drug. Komaj čakam, da bom imela več časa za svoje delo. Veselim se, da bo spoznal nove prijatelje, odkril veselje do branja, se igral krasne igre in pripadal čudoviti skupini. To so solze veselja.

Moj fantek – moj dojenček – gre v šolo in preplavljajo me popadki, ki ga potiskajo ven, v družbo: valovanje strahu, bolečine, olajšanja in veselja.A hkrati so to tudi solze izgube, ob kateri me stiska v trebuhu. Od zdaj naprej ne bom več edina in vseprežemajoča oseba v njegovem življenju. Ljubezen do učiteljice je močna in vem, da bo veliko bolj usposobljena, izkušena in neskončno prijaznejša od mene. A sem vseeno ljubosumna, da bo večji del dneva preživel z žensko, ki ga nikakor ne more ljubiti tako, kot ga ljubim jaz, ki ga morda ne bo videla kot nepopisno krasnega in noro zabavnega, ki ji v srcu ne eksplodirajo supernove, kadar svoje ročice položi v njene.

Občutim kanček žalosti, da sin vstopa v prvo institucijo od mnogih, s katerimi se bo srečal v življenju. Od zdaj naprej se bo moral prilagajati sistemu in se priključiti večinskim in prevladujočim trendom. Kmalu ga bodo presojali, razvrščali in mu dodeljevali ocene. Postal bo del sistema, ki z vse večjim veseljem ocenjuje in določa vrednost ter označuje z nalepkami: nadarjen, sposoben, disleksičen, hiperaktiven, težaven itn. Moj sin si bo moral utreti pot v družbeni mikrokozmos. Moral bo jesti, ko mu bodo rekli, sedeti, ko mu bodo rekli, položiti prst na usta in zadušiti svoje razposajeno nadležno obnašanje.

Stres občutim zaradi vsega stresa, ki ga bo doživel. Vsi se spominjamo svojega prvega šolskega dne in raziskave so potrdile, da se stresni hormon kortizol dvigne še pred odhodom v šolo in ostane povišan še mesece kasneje. Nočem mu odvzeti bolečine, skrbi in strahov. A bi vseeno jih, če bi lahko. Raziskave pravijo tudi, da otroci občutijo naš stres, zato skrivam vsa ta kipeča čustva tako dobro, kot jih le lahko.

Vem, da solze, ki jih bom pogoltnila ob najinem slovesu, sploh niso vse povezane z njim. Ob pogledu nanj me bodo preplavili drobci spominov: kako nisem bila tako lepa kot najboljša prijateljica, o fantu z jamicami na licih, ki se ni hotel usesti zraven mene, o tem, da nisem nikoli zmagala na tekaškem tekmovanju. Seveda se spominjam tudi svoje ljubezni do šole, zaupnosti svoje klape in naklonjenosti do učiteljice, zaradi česar mi bo šlo še bolj na jok.

Ob zavedanju, da bodo v sistemu sinove močne in šibke točke postale očitne, se počutim ranljivo. Odrasli se lahko skrijemo za svojimi službami. Pisatelji ne potrebujejo matematike in računovodje ne veščin kreativnega pisanja, znanstvenikom se ni treba ukvarjati z umetnostjo, programerjem ni treba javno nastopati. V šoli pa se bodo kmalu pokazale sinove šibke točke, ki so bile morda tudi moje.

Hkrati sem navdušena, ker prvi šolski dan zame pomeni ponovno odkrivanje sebe, začetek neke nove prihodnosti. A se obenem težko soočim s tem, da me nekdo ne bo več neprestano potreboval. Prijateljico je tega tako strah, da razmišlja o novem otroku. Žaluje za občutkom smisla in svojo nepogrešljivostjo. Morda je začetek šole tak izziv tudi zato, ker me opozarja, da se staram. Ko sin počasi začenja z bolj neodvisnim življenjem, ga vse bolj pripravljam na čas, ko me ne bo več. Ali jokam zaradi lastne umrljivosti?

Ko mu bom pomahala v slovo, torej ne vem, ali bom pretakala grenke solze ali skakala od veselja. Verjetno oboje in še kaj zraven. Nato pa se bom potrudila in izplaknila kepo v grlu s kozarcem dobrega šampanjca. Mislim, da me bodo preplavile ljubezen, izguba, veselje, skrb, navdušenje, strah, ponos in jokavost, ki sem jih občutila prvo noč, ko sem ga spoznala. Hvaležna sem, da bom vsaj ob tem rojstvu lahko svojim prijateljicam mamam častila kozarec šampanjca.

Vir: mamamia.com.au
Prevod in priredba: Eva Markovič

Foto: stjhs.org

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.