Dvigujem roke nad sočutno vzgojo!

Mojca Koren Lapajne
Sobota, 19. maj 2018, 5:00
Image
Kajti pri najinih treh je sistem odpovedal! V knjigah o sočutni vzgoji se vse tako lepo in popolno bere, ko pa sem postavljena pred moje tri izzive, zadeva ne deluje! Zato dvigujem roke!

Zgornji stavki so misli, ki nekajkrat mesečno izkoristijo moj obup in me neusmiljeno napadejo.

Navadno se te misli prikradejo, kadar me vodi utrujenost. »Ne zmorem sočutja!« kriči moja duša, kadar se zdi, da moj trud ne obrodi želenih sadov. Toda ob vsakem napadu teh misli me moj boj z njimi nečesa nauči.

Kdo je komu učitelj?

Jaz otroku, jasno! Želim ga usmerjati, želim ga učiti, mu pokazati, kaj je prav in kaj ne, ga voditi. In vendar se pogosto v delčku sekunde vloga obrne. Kar naenkrat otrok mene uči, kako naj bom bolj potrpežljiva in kako naj popustim v želji po stalnem nadzoru. Postavljam mu meje in hkrati me on izziva, naj postavim meje sebi. Kadar mu znam prisluhniti, me vodi, me usmerja, me uči in dovoli, da ob njem rastem. Kadar mu tega ne dovolim, kričim, da se predajam. Da dvigujem roke nad sočutno vzgojo!

Slaba vest je moj sovražnik

Popolnega starša ni, pa vendar me včasih zanese v smeri, da si to želim biti. Želim si, da ne bi nikoli zakričala nanje, da bi jim vedno prisluhnila, da bi jih vedno razumela, da bi jim vedno vse lepo razložila. Želim si, da mi nikoli ne bi šli na živce. Pa mi gredo in zvečer, ko jih gledam, kako mirno spijo, me zaobjame slaba vest.

Pravzaprav ne dvigujem rok nad sočutno vzgojo. V bistvu jih dvigujem sama nad seboj.

In takrat moja duša spet kriči, da dviguje roke nad sočutno vzgojo! Da se ne gre več nečesa, kar presega njene sposobnosti. Razum jo prepričuje, kaj vse dobrega je danes storila, pa mu ne verjame. Vse do jutra, ko se male roke ovijejo okoli mojega vratu in mi njegov glasek zašepeta: »Dobro jutro, najboljša mama na svetu!« Takrat spet polna upanja ostanem zvesta sočutju.

Samo robot uboga na gumb

Pa vendar pričakujemo, da nas bodo tudi otroci ubogali na vsako besedo ali še bolje, samo na pogled. A gre za otroke z lastno voljo in lastnimi občutji. Vedo, kdaj jih zebe in kdaj so siti. Vedo, česa si želijo in česa ne. Kadar jih razumem in vodim, vedo, da vsega ne morejo imeti in vsega ne morejo narediti. Kadar od njih zahtevam, ne da bi jim prisluhnila, znorijo. Kadar postavim pogoj brez njihovega sodelovanja, kričijo. Takrat navadno nimam časa in sem utrujena in kričim, da dvigujem roke nad sočutno vzgojo!

Vzgoja s spoštovanjem in sočutjem

Želim si dobrega odnosa s svojimi otroci. Saj vendar ne gre za točke in zmage in kdo ima prav. Vsi smo v istem čolnu, mi kot družina smo vendar ekipa. Verjamem v spoštljiv odnos. Če pa želim biti spoštljiva do drugih, moram biti najprej spoštljiva do sebe. Se naučiti prepoznati svoje potrebe in svoja občutja. Navadno zmorem. Kadar ne gre, krivim sočutno vzgojo, da je prenaporna zame!

Dvigujem roke – nad čim?

In tako vedno znova pridem do spoznanja, da pravzaprav ne dvigujem rok nad sočutno vzgojo. V bistvu jih dvigujem sama nad seboj. Dvigujem roke nad tem, da bi še naprej rasla v svojih sposobnostih. Kajti sočutna vzgoja ni metoda, ki deluje ali pa ne. Sočutna vzgoja ni ena sama romantika, kjer se objemamo, razumemo, spodbujamo in čutimo. Je gradnja, je napredovanje, je rast mene ob njih in njih ob meni. Je rast odnosa, kdaj uspešnejša in hitrejša, spet drugič popolnoma obstane.

Morda se včasih zdi, da ni nobenega napredka. Toda kadar kričim ali nergam, so to vidni koraki nazaj.

In ko bom naslednjič dvignila roke, se bom spomnila na to, da so konflikti pač del odnosov. In da se lahko vsakič sproti odločim, če želim zrasti ali iz obupa in nemoči - dvigniti roke.

Foto: liveabout.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana