Družina ali služba – imam sploh izbiro?

Dušan Poslek
Petek, 22. maj 2020, 5:00
Image
Ura je 3.00. Po domačem hribu se spuščam proti glavni cesti, rahlo zamegljen pogled po triurnem spancu mi bistrijo žarometi našega domačega enoprostorca. V tistem trenutku me prešine, kako prijetno bi bilo ostati v topli postelji, zjutraj pripraviti zajtrk celotni družini, nato pa počasi nadaljevati z delovnimi opravili doma. Ampak korona obdobje se je zaključilo, čakanje na delo je prekinjeno in treba se je bilo vrniti k starim delovnim navadam. V tem trenutku si (spet) zaželim, da bi imel izbiro. Da bi lahko rekel: »Ne, ne grem. Raje sem z družino doma!«.

Dva meseca pravega očetovskega poslanstva

Približno dva meseca je bil naš družinski ritual takšen, kot bi ga sam zapisal v knjigo z navodili o primerni vzgoji in vlogi očeta in moža v družini. Skupen zajtrk, načrtovanje dela, vključevanje otrok v domače obveznosti, kuhanje kosila, popoldanska opravila itd. Dva meseca sem čutil tisto pravo poslanstvo očetovstva – biti v zgled vedno in povsod. In iskreno priznam, da mi je ta pozornost otrok ugajala, ko sta se nenehno ozirala za mano in je v zraku praktično vseskozi odmevalo: »Ati, pridi!«, »Ati, pomagaj!«, »Ati, naredi!«… 

Imam privilegij, da lahko izbiram?

In v tem obdobju smo se veliko učili. In ne samo snov prvega razreda, ki jo je predeloval starejši sin, In v vsem tem učenju sem otrokoma po tiho skušal pokazati, kako pomembno je, da imamo v življenju prave vrednote, da vemo kaj je zares pomembno.predvsem smo se veliko učili o življenju, o delu, o odnosu do dela. Učili smo se, kako se posadi trs v vinogradu, krompir na vrtu, kako se betonira, kako se spravijo drva za zimo … Učili smo se o življenju, predvsem pa za življenje. In v vsem tem učenju sem otrokoma po tiho skušal pokazati, kako pomembno je, da imamo v življenju prave vrednote, da vemo kaj je zares pomembno … Otrokoma sem skušal pokazati, da je naša družina vedno na prvem mestu, šele nato vse ostalo. Pa je res? Imam ta privilegij, da lahko družino vedno postavim na prvo mesto, pred vse ostalo? Tudi pred službo?

Ali zmorem postaviti družino na prvo mesto?

Sedaj, po (vsaj začasnem) sproščanju ukrepov in vračanju v normalne delovne obveznosti delodajalci pričakujejo še več, še hitreje, še bolje in to takoj. Pričakujejo, da se bo izgubljen čas in kapital povrnil. Kako? S še večjo angažiranostjo, s še večjim odrekanjem delavcev. Po mnenju nekaterih smo  zaposleni sedaj dva meseca počivali, sedaj pa gas …

Če bi zares družino vedno in povsod znal (in zmogel) postaviti na prvo mesto, bi službene obveznosti prilagajal njej. Vedno. Brez izjeme. Pa v realnem življenju ni tako. Velikokrat starši (in sam sem prvi med njimi) nimamo možnosti, da bi v službi rekli: »Ne, ne grem, ker me družina potrebuje!« in bi prednost dali družini in njenim željam. Ali še več, da bi rekli: »V tej službi ne bom vztrajal. Odhajam!« In bi odšli ter se prepustili družinskim obveznostim, službo pa pustili za sabo.

Saj služba se lahko zamenja. Kadarkoli in večkrat. Ampak nihče ne more z gotovostjo vedeti, da bo v naslednji službi boljše, iz dežja pod kap pa si tudi nihče ne želi. 

Oče kot garant odgovornega (finančnega) ravnanja

Obenem je pomemben vidik finančna odgovornost. Kot oče sem zagotovo prvi, ki mora poskrbeti, da bo družina imela čim boljše materialne pogoje za življenje. Jaz se moram vedno zavedati, da moram narediti vse, kar je v moji moči, da bo pri nas doma »kruh na mizi«. In ko imamo naloženo breme preživljanja družine, se naše odločitve in dejanja merijo tudi z merilom, na katerem je napisano »odgovorno ravnanje«. Pustiti službo, podati se na pot tveganja in ne vedeti, ali bom lahko preskrbel družino. NE! Žal, premalo poguma imam zato. Ali pa premalo zaupanja!

Čeprav otrokoma prodajam utopijo, je želja jasna

Zato otrokoma »prodajam« utopijo, da se bosta v življenju vedno lahko sama odločala, katero vrednoto bosta postavila na prvo mesto. Da bosta imela izbiro. Obenem pa želim sinu pokazati, da bo v življenju, podobno kot v pradavnini, tudi on lovec – da bo kot odgovoren starš lovil primerno finančno stabilnost v družini. 

A želja ostaja. Biti uspešen lovec in obenem biti »uspešen« oče in mož. Rezultat moje izbire med družino in službo je jasen. Družina je vedno in povsod prva. Problem je le v tem, ker se teorija (pre)pogosto podre, ko pride do trenutka, ko se je potrebno odločiti. Takrat pa teorijo povozi praksa. Trenutno še.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.