Dragocene izkušnje na potovanju s hčerko

Sreda, 26. avgust 2015, 5:43
Image
mother-and-daughter
Kako sem premagala strahove in se sama podala z 8-letno hčerko v svet.

Ko sva se z hčerko pogovarjali, kam bi šli skupaj še za teden dni na počitnice (2 tedna smo preživeli vsi skupaj z možem na morju), sem imela nekje v mislih tudi tujino, vendar pa ne dovolj poguma, da bi to idejo dala sploh na plan. Hčerka, ki je navdušena plavalka, je bila seveda takoj za to, da greva še enkrat na morje , jaz pa sem navijala bolj za hribe, za kakšno hladnejšo lokacijo.

Ko nekako nisem našla primernega kraja ne lokacije, sva z možem naredila še "brainstorming", kam bi lahko šli, in rezultat slednjega je bil Dunaj. Čutila sem, da je to to. Da bi to lahko bil tudi zame odličen izziv.

Ko strah skoraj izpodrine navdušenje

Neverjetno, kakšne slike je sposoben ustvariti strah, ki z resničnostjo nimajo nobene prave osnove.

Po  prvotnem navdušenju, izbiri ciljev in namestitve pa se je v meni pojavil tudi kup strahov. Kako bom sama zmogla vse (mož zaradi nove službe ni mogel vzeti še enega tedna dopusta)? Kako se bom znašla, kako bom zmogla sama poskrbeti za vse morebitne hčerkine stiske, kako se bom odločala, kam in kdaj iti na kakšno lokacijo?

Ko me je mož opozoril, da je Dunaj vendarle velemesto, da morava biti vseskozi skupaj, pa je v meni za trenutek zavladala še panika, kaj če jo izgubim. In strašen občutek, da si potem lahko še sama zavežem zanko za vrat ... Neverjetno, kakšne slike je sposoben ustvariti strah, ki z resničnostjo nimajo nobene prave osnove.

Moževa jasna opora

Ne glede na vse, kar se je podilo po moji glavi, je mož imel dovolj potrpljenja, da je poslušal moje skrbi in strahove in običajno imel pri roki razumsko, tehtno razlago, ki me je umirila, me spodbudila in se dotaknila mojega poguma, ki mi ga nikoli ni manjkalo.

V študentskih letih, sploh pa v prvih letih službe, sem se namreč nekajkrat podala po svetu povsem sama in že takrat so se te izkušnje izkazale za ene najlepših, saj mi je odprtost, ki se je ob tem spontano rodila, vedno prinesla na pot prijetne in zanimive ljudi.

Prvi dan, dva počasi topita strahove in prineseta sproščenost

Po prvem dnevu, ko sva po zanimivem potovanju z vlakom, kjer sva naleteli na prijetno družbo dveh sopotnic, ki sta potovali v Prago, brez težav ter hitro in enostavno prispeli do hotela, ko sem se prepustila hčerki in na njeno željo spremenila načrt večera (kar zame, ki težko sprejemam spremembe ni bil mačji kašelj), sem se nekoliko sprostila. Zadihala. Si malo oddahnila. Direndaj Praterja, neskončna paleta barv, veselje, smeh, navdušenje, strah, opazovanje adrenalinskih norosti, vse to naju je poneslo v svet sproščenosti in veselja. Čutili sva druga drugo, najino povezanost in toplino.

V mlajših letih sem se nekajkrat podala po svetu povsem sama in te izkušnje so se izkazale za ene najlepših.

Ko sem drugi dan vztrajala, da greva na podzemno železnico (v hotelu so naju, ker je pač bila pred hotelom tramvajska postaja, neutrudno pošiljali na tramvaj), in cel dan nabirala izkušnje, sem bila zvečer že v stari formi (že 15 let namreč nisem bila na podzemnih železnicah velemest). Korak za korakom sem začela uživati tudi tam, v svetu podzemnih povezav. Z mano je začela uživati tudi hčerka.

Naslednji dan sem na enem od prospektov našla majhen zemljevid celotne dunajske podzemne železnice. Hčerka si ga je takoj prisvojila in se spontano začela učiti. Se veseliti iskanja pravih U-jev (U bahn je ime za dunajsko podzemno železnico) in kakšen dan kasneje tudi iskanja končne postaje (končna postaja je nujna informacija, da veš, kateri vlak znotraj neke proge izbereš). Presenetila me je, kako hitro je vse skupaj doumela.

Poleg učenja konkretnih tehničnih stvari pa se je hčerka lahko ob meni učila tudi čisto vsakdanjih življenjskih stvari. Kako vztrajati, da dobiš tisto, kar si v hotelu plačal, kako vprašati ljudi za pomoč, ko iščeš kakšno znamenitost, kako pomagati mimoidočemu, ko se tudi on obrne nate po  pomoč, kako se prilagoditi situaciji in si narediti kdaj tudi kakšen skromen obrok v obliki sendviča ali paštete in kruha. Možnosti učenja pa sem imela tudi sama. Tako učenja od hčerke kot učenja na svojih napakah.

Ko ostane samo še notranja moč in zadovoljstvo

Poleg učenja konkretnih tehničnih stvari pa se je hčerka lahko ob meni učila tudi čisto vsakdanjih življenjskih stvari.

Vse prijetne izkušnje in novo znanje, ki sva ga nabirali v muzejih in ob ogledu dunajskih znamenitostih, so dokončno odpihnile še zadnje pomisleke in strahove. Maša v katedrali svetega Štefana, ki je bila zame zelo prijetno presenečenje (nisva je načrtovali, vendar se je ravno začela, ko sva en večer še enkrat prišli pohajkovat po mestnem središču), pa mi je prinesla občutek hvaležnosti in miru. 

Ko sva se po maši na klopci pred veličastnim pročeljem katedrale s hčerko prepustili toku življenja, ko sva enostavno opazovali ljudi iz vseh koncev sveta,  sem za hip začutila presenečenje, kaj vse me je mučilo pred odhodom. In kako nespametno bi se bilo ustaviti pri vseh strahovih in ostati doma.

Nova spoznanja o sebi in hčerki

Zadnji večer sem se po pogovoru s hčerko odločila,  da bova naslednji dan odšle domov z jutranjim vlakom in ne popoldanskim, kot sva sprva načrtovali.

Zjutraj naj bi me ura zbudila ob 6.10, zbudila pa sem se ob 7.10,  kar je v meni povzročilo velikansko stisko. Po hitrem premisleku sem se odločila, da vseeno greva. Da nama lahko še vedno uspe. Da lahko še vedno pravočasno prideva na vlak. Ne glede na moje tresoče se roke sva se z neverjetno naglico uspele skoraj v minuti urediti. Spakirati še zadnje stvari. Pograbiti zajtrk. Se odjaviti. In z vso prtljago skoraj teči do podzemne postaje.

Dnevi potovanja so okrepili najino notranjo vez. V svetu, polnem razvrednotenih odnosov, bistveno tako zanjo kot zame.

Ko sva bili na vlaku za Ljubljano, izven »nevarnosti«, me je prevzel občutek zadovoljstva. Kako sem zmogla kljub zahtevni situaciji, sicer z veliko panike v sebi, ohraniti mirnost navzven. Hitro presoditi situacijo, odločno usmerjati hčerko in vse urediti v času, ki je ostal na voljo.

Dnevi preživeti skupaj s hčerko na Dunaju, so bili dragoceni.

Odstrli so mi nove odtenke same sebe. Mi pokazali, koliko moči imam v sebi. Moči, ki se je ob možu niti ne zavedam (saj je prepogosto na sporedu moje jamranje). Odstrli so mi nove odtenke moje hčerke. Kako prijetna sopotnica je. Kako enostavne so njene odločitve in kako pri svojih 8 letih že zelo dejavno sodeluje pri kreiranju poti.

Okrepili pa so tudi najino notranjo vez. V svetu, polnem razvrednotenih odnosov, bistveno tako zanjo kot zame. 

Foto: hotelscheap.org, wien.gv.at, wien.gv.at

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.