Dan, ko nisem skuhala kosila …

Mojca Koren Lapajne
Petek, 5. julij 2019, 5:30
Image
V meni se je nabiralo že več dni in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo izbruhnilo na dan. Maščevanje, namreč. Takšno, sladko, ki pravzaprav ni škodljivo. Ki je pravzaprav dobro. Z mano se je seveda strinjal samo mož. Otroške oči so sporočale, da sem neracionalna in neprištevna, le ubesediti niso znali tega.

Vse skupaj se je začelo nekaj mesecev nazaj. Pripravili smo seznam opravil, ki jih na določeni dan v tednu opravlja vsak izmed otrok. Zlaganje posode iz pomivalnega stroja, brisanje prahu, sesanje, pospravljanje dnevne sobe, urejanje predsobe ipd.

Prvi teden je vse teklo kot po maslu. Navdušeno so si ogledovali, kaj morajo v določenem dnevu postoriti in še bolj navdušeno zlagali posodo in tekali okrog s sesalcem. Drugi teden se je navdušenje rahlo poleglo, že tretji pa se je popolnoma ohladilo.

Sedaj vem, da vedo, zakaj je pomembno, da vsak opravi svoje delo. Da se, čeprav 'se ti ne da', delo ne opravi samo. Da so nekatera opravila pač 'dolgočasna', a neizogibna, če želimo živeti v prijetnem domu.In tako se je začelo opominjanje, večno ponavljajoče opominjanje in vztrajanje v še več opominjanju, ki je včasih preraslo v prijazne prošnje, spet drugič pa v grožnje. To se je vleklo iz dneva v dan, iz slabšega na slabše, dokler se v meni ni začela nabirati želja po tistem sladkem maščevanju. Po tistem, za katerega prav potihem z nasmehom pripravljaš teren več dni, nato pa se zmagoslavno usedeš v prvo vrsto, ko se začne predstava.

In predstava se je začela v torek, točno opoldne, ko smo sedli za mizo in - čakali na kosilo, ki ga ni bilo.

Najprej smo se gledali. Nato smo blagoslovili obrok (ki ga ni bilo). Prvi je previdno, a pogumno spregovoril najstarejši in vprašal, kje je kosilo. Da ga ni, sem mirno odgovorila in v nadaljevanju počasi, s presledki in dramatično uporabila vse dobesedne navedke, s katerimi so mi postregli v prejšnjih dneh oni sami:

»Danes se mi ne da.«

»To mi je dolgočasno.«

»Zakaj je to sploh treba narediti vsak dan?«

»Brezveeeeeze.«

»Bolijo me roke.«

In dodala sem, da v kuhinji, v kateri čista posoda ni zložena iz pomivalnega stroja in umazana zložena vanj, enostavno ni prostora in pripomočkov za pripravo kosila.

Še nekaj časa smo se gledali, nato pa so začeli modrovati med seboj, kaj znajo skuhati sami. In tako so bile v pol ure na mizi testenine s tuno izpod rok devetletnika. (Nikoli nisem pomislila, da mi bo žal, ker jih spodbujam k samostojnosti.)

Molče so pojedli, nihče se ni pritoževal nad rahlo razkuhanim in vodenim obrokom, in zapustili mizo.

Zmagoslavno sem se nasmehnila sama sebi in možu, čeprav nisem bila prepričana, da so povsem dojeli bistvo, zakaj na mizi ni bilo kosila.

A že tistega večera je vsak svoje zloženo perilo odnesel v omare. In naslednje jutro, ko sem še vsa zaspana in skuštrana po pomivalnem stroju tipala za džezvo, sem osupla ugotovila, da je ta že prazen.

Tako že nekaj dni pri naši hiši spet teče vse kot po maslu. Z navdušenjem spet spremljajo, kdo je za kaj na vrsti in še bolj navdušeno zlagajo posodo iz pomivalnega stroja in tekajo naokoli s sesalcem. Ne slepim se, da se navdušenje ne bo poleglo ali celo ohladilo. Toda sedaj vem, da vedo, zakaj je pomembno, da vsak opravi svoje delo. Da se, čeprav 'se ti ne da', delo ne opravi samo. Da so nekatera opravila pač 'dolgočasna', a neizogibna, če želimo živeti v prijetnem domu. Da je nekatere stvari preprosto 'potrebno narediti vsak dan', ker s tem tudi drug drugemu pokažemo, da nam je mar. In da je tudi in predvsem takrat, ko 'bolijo roke', opravljeno delo toliko slajše.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor