Dajem prednost temu, kar moram opraviti, ali tistim, ki jih ljubim?

Eva Markovič
Ponedeljek, 12. avgust 2019, 5:30
Image
V eni od knjig o odnosih in vzgoji, ki sem jo po dolgem času spet vzela v roke, me je (znova) pretreslo vprašanje, čemu v življenju dajem prednost. Temu, kar moram opraviti, ali osebam, ki jih moram ljubiti? Si znam postaviti prioritete?

Moj vsakdan je napolnjen z opravki. Od zgodnjega jutra do poznega večera se vrstijo najrazličnejše obveznosti. Celo prijetne stvari, kot so odhod na igrišče, skupno risanje ali molitev, pogosto doživljam kot še en opravek, ki ga moramo uspešno (torej hitro in učinkovito) realizirati. Včasih se dan spremeni v hitenje od ene stvari k drugi. Zvečer imam občutek, da je bil dan uspešen, če je kuhinja pospravljena, otroci dovolj zgodaj v postelji, jaz pa ne na koncu z živci. Še ena kljukica na seznamu.

Uspešen dan je dan, preživet v ljubezni

Takšni dnevi so prijetni. A v želji po učinkovitosti in »kljukanju« smo hitro v nevarnosti, da pozabimo na tisto, kar zares šteje – odnosi. Oblačenje – kljukica. Zdrav zajtrk – kljukica. Čista miza – kljukica. Sprehod – kljukica. A otroci niso projekt.

Bližnji niso kljukice. To so osebe, ki potrebujejo našo ljubezen.Mož ni opravek, za katerega si vzamemo čas ob koncu delovnega dneva, če nam slučajno ostane čas. Bližnji, ki potrebujejo našo pozornost (vključno s starejšo gospo, ki si v trgovini želi klepetati), niso kljukice. Vse to so osebe, ki potrebujejo našo ljubezen. Ne takrat, kadar nam ostane čas, ampak vsak dan.

Zato uspešen dan ni dan, ko obkljukam vse stvari s svojega seznama, ampak dan, ki sem ga preživela v ljubezni – do Boga, moža, otrok, bližnjih. Dan, ko lahko zvečer rečem: »Vem, da so moji bližnji danes čutili, da jih imam rada.«

Marsikaj bo počakalo, odnosi ne bodo

Čemu dajem prednost v življenju? Si znam vzeti čas za stvari, ki so v življenju resnično pomembne, čeprav zato kakšna stvar ni narejena? Se znam odpovedati popolnemu nadzoru in odložiti krpo, kadar me otrok potrebuje, ali pustiti nepomita tla, da lahko prisluhnem možu? To ne pomeni, da skrb za urejen dom in ostale obveznosti niso pomembne. Navsezadnje je tudi takšno služenje izraz ljubezni. A to ni najpomembnejše.

Zato se med hitenjem od enega opravka do drugega vprašajmo, ali smo se danes že usedli na tla, opazovali otroško igro in jih poslušali. Smo imeli čas poljubiti ženo ali moža in ga vprašati, kakšen dan je za njim? Smo se imeli čas stisniti na kavču in skupaj brati?

Tla bodo počakala. Perilo bo počakalo. Otroci, mož in bližnji ne bodo.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Primož Cankar
Ponedeljek, 19. avgust 2019, 18:47

Članek, ki ga lahko (preventivno) prebere vsaka žena. Vse preveč zakonov gre žvižgat rakom takoj, ko je hiša zgotovljena ali otroci samostojni. Takrat se spogledata in ugotovita, da se bolj malo poznata inm da je njuna zveza samo še votla praznina, da sta bila že leta samo korektna, olikana, strpna, ... nista pa bila MOŽ IN ŽENA!!

Samo tole bi jaz popravil: "kadar me otrok potrebuje" in "da lahko prisluhnem možu" bi orbnil v "kadar me mož potrebuje" in "prisluhniti otroku".

Otroci se čutijo nerazumljene, ko imajo težavo, starši pa jim hočejo avtomatizirano rešiti težavo. Oni rabijo biti slišani, pogovor in morda nasvet, ne pa hipna zverzirana rešitev, brez da ga pogledaš v oči.

Mož pa ponavadi ženo potrebuje. Največkrat fizično. Ne rabi prisluhov, ampak biti na ženinem prvem mestu. Se počutiti vreden, pomemben, ljubljen, uporaben. Žene, ki ga odrivajo na zadnje+1 mesto, ga izčrpajo in ovenel bo kot rezano cvetje. Kako bo zvozil je od karakterja odvisno.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem