Ali otrok v vrtcu potrebuje dodatne dejavnosti?

Nataša Šmalc
Petek, 14. junij 2019, 5:30
Image
Večina vrtcev ta čas izkoristi za organiziranje različnih dodatnih aktivnosti za otroke, kot so rolanje, plavanje, pohodi, celo večdnevni izleti. Istočasno pa tudi zunanji izvajalci dodatnih dejavnosti, kot so glasbene šole in športni klubi k vpisu za novo šolsko leto vabijo že predšolske otroke. Če ravno nimate zgolj enega otroka in se v denarju ne kopate, se je slej ko prej potrebno vprašati, kaj, če sploh kaj od tega moj otrok sploh potrebuje?

Želja otroka ali želja staršev?

Najbolj pogosta napaka pri vpisu otrok v dodatne dejavnosti se zgodi pri želji. Želja je namreč temeljni pogoj, ki nam vsem daje motivacijo in enako je pri otroku. Če se želja pri otroku ne vzbudi, potem bo vsaka dejavnost zanj prej muka kot veselje. A kaj ko starši znamo tako pretkano sami »zbujati« željo otrokom. Zaradi takih in drugačnih razlogov odrasli v sebi nosimo nekaj želja, za katere si (potihem) želimo, da bi jih izpolnili naši otroci. Morda ker smo bili prikrajšani za nekaj, kar smo si želeli početi v otroštvu ali ker smo nekaj počeli in želimo, da se tradicija nadaljuje. Zato je, ko otroka vpisujemo v neko dejavnost, skrajni čas, da se vprašamo ali je to v resnici otrokova ali naša želja.

Iskrena želja ali muha enodnevnica?

Če smo si pri prvem vprašanju izprašali vest, je napočil čas, da prepoznamo ali otrok izraža iskreno željo ali gre zgolj za muho enodnevnico. To velja predvsem za dejavnosti, ki od otroka terjajo trening, vajo in disciplino. A kako pri otroku, ki teh pojmov v večini niti ne razume, sploh odkriti ali je njegova želja res tako močna, da bo prestala tudi te, za otroka težke, preizkušnje? Pri tem vam lahko pomagata dve preprosti vprašanji:

  1. »Kaj ti je pri tej dejavnosti (imenujte jo) všeč?« in
  2. »Kako bi to izvedel/-a?«

Če že na prvo vprašanje dobite površen ali banalen odgovor, gre zelo verjetno za muho enodnevnico, ki niti ni zrasla na otrokovem zelniku. Da pa preženete vsakršen dvom, je vseeno na mestu vprašanje, kako si otrok sploh predstavlja obiskovanje te dejavnosti. Pri tem je pomembno, da mu date priložnost, da najprej sam pojasni svoje predstave, nato pa mu podrobneje svoj vidik predstavite vi. Pri tem ne pozabite omeniti vse logistike, novega urnika, točnosti in odpovedi, ki jih bo pri tem deležen.

Vsaka odločitev prinese posledice

Čeprav se na prvi pogled zdi, da otroku želite ubiti voljo do dejavnosti, temu ni tako. V kolikor smatramo, da je otrok zrel za vpis v neko dejavnost, moramo biti popolnoma prepričani, da je dovolj zrel, da se zaveda in sprejme vse obveznosti in posledice svoje odločitve (želje). Zgrešeno je namreč mnenje, da če si otrok sredi dejavnosti premisli ali obupa, to ne bo imelo posledic. Posledice namreč so, ne zgolj finančne za starše, temveč tudi v otrokovem dojemanju obveznosti. »Če mi nekaj ne paše, bom pač odnehal in ne bo nobenih posledic«, se kaj hitro zapiše v otrokovo zavest, kar se lahko odraža tekom celega življenja.

Globoka in iskrena želja raste v in z otrokom

Pogosto nas starše grize vest, ko otroku nekaj »odrečemo« in pogosto pomislimo: »Kaj pa če ima otrok za to res talent in sem ga sedaj doživljenjsko prikrajšal/-a?«. Take misli so odveč. Iskrena in globoka želja ne more biti zgolj trenutna. Taka želja namreč raste v otroku in z otrokom. To pomeni, da bo tudi leto ali dve kasneje, otrokova (pristna) želja le še večja in njegova volja močnejša.

Strah, da bo otrok izločen iz družbe

Niso pa vse dejavnosti, ki jih v široki paleti lahko izbiramo tako absolutne. Teden plavanja, rolanja, pohodništva, kolesarjenja, ipd.  že v vrtcih so aktivnosti, ki se zdijo povsem simpatične in dobrodošle. To tudi so, če odmislimo, da je večina teh dejavnosti plačljivih in ponujenih opcijsko, kar pa pomeni, da se bo vedno našlo nekaj staršev, ki bodo svoje otroke vpisali na (vse) ponujene dejavnosti in nekaj, ki jih ne bodo (na nobeno). To pa za sabo potegne medvrstniško (in medstarševsko) primerjanje. In tega se boji marsikateri starš.

A strah je odveč, v kolikor znate otroku pojasniti svojo odločitev in za njo stati. Otroku, ki bo vprašal, zakaj ne gre na tečaj plavanja, lahko preprosto odgovorite, da menite, da on le tega ne potrebuje, ker bodisi že zna plavati, bodisi ker boste na bazen odšli skupaj in ga plavati naučili sami. Podobno lahko pojasnite tudi pri vseh ostalih dejavnostih. Otrok bo s to razlago več kot zadovoljen in zelo verjetno nanjo zelo ponosen, ker bo svojim vrstnikom lahko brez zadrege razložil, kaj in kako bo/je počel s svojim starši. Le ne pozabite potem držati obljube!

Kaj če bi imel otrok možnost izbire?

Če bi otroku dali na izbiro, ali neko dejavnost izvaja z vzgojitelji, s starši, bi se večina otrok iz družin z zdravimi odnosi brez pomisleka odločila za starše. Starši smo vedno prva izbira za otroke. Vse babice, tete, strici, vzgojitelji, učitelji in ostali pedagoški delavci so mnogo nižje na otrokovi prioritetni lestvici, kar je naravno in nagonsko. Če k temu prištejemo še, da otrok obiskuje vrtec, je na mestu, da se zavemo, da je že to zanj ena ogromna dejavnost, ki polno zaposluje njegov um. Vseh ostalih dejavnosti otrok (v vrtcu) v resnici sploh ne potrebuje in v večini primerov niti ne želi, če mu le damo iskreno možnost izbire.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem