Ali je otrok staršem dolžan pomagati?

Ponedeljek, 8. julij 2013, 5:00
Image
otroci pomagajo01
Mnogi starši smo iz svojih otroških časov navajeni, da smo kot otroci staršem morali pomagati. Brez da bi se strinjali ali razumeli, zakaj je določeno delo treba naredili in zakaj ga moramo narediti mi.

Kot otroci smo morali staršem pomagati pri  njihovih opravilih, pri kmetovanju, vrtnarjenju, pospravljanju, varstvu mlajših otrok, kuhanju kosil …

Seveda, bomo rekli, znamo zdaj vsaj poprijeti za delo, nič nam ni težko narediti, veliko stvari smo se naučili … To je zagotovo res. Z rednim delom smo se naučili marsikaterih spretnosti, se naučili ravnanja s stroji, kuhati, gojiti poljščine, varovati otroke … Vprašanje pa je, koliko smo bili zato ob starših prikrajšani za občutek sprejetosti, edinstvenosti, vrednosti, ljubljenosti in lastne prepoznavnosti?

Otroci se veliko bolje počutijo in nas laže spoštujejo, če jih za pomoč prosimo. Ne da jim ukažemo.Negotovost ob svoji otrocih

Vendar problem, ki ga danes čutimo kot starši, ni v tem, da smo se veliko konkretnega naučili. Vprašanje, ki se nam sedaj pojavlja ob svojih otrocih in za katerega čutimo, da nas spravlja v stisko, negotovost in nemoč, je: ali je otrok staršem pri njihovih opravilih dolžan pomagati, zato ker so oni tako rekli, zato da mu po glavi ne bodo rojile neumnosti, zato da ne bo zbolel za lenoritisom, zato ker tudi oni delajo, zato ker …? Ali je res dolžan paziti mlajše bratce in sestrice? Si jih je on zamislil? Je res dolžan vse počitnice delati na kmetiji? Ali niso počitnice tudi čas oddiha in razvijanja svojih idej, svoje  iniciativnosti?

Otroci radi pomagajo!

Otroci nam radi priskočijo na pomoč! Radi z  nami sodelujejo! Radi z nami ustvarjajo!

Ni se nam treba bati. Strogi, brezkompromisni in polni pravil postanemo starši takrat, ko se bojimo, kaj bo iz otrok, če pri postavljanju pravil in dolžnosti ne bomo strogi. Otroci se veliko bolje počutijo in nas laže spoštujejo, če jih za pomoč prosimo. Ne da jim ukažemo.

Otroci ob sebi potrebujejo starše, ki bodo pravila in dolžnosti ter pomen vztrajnosti najprej razumeli sami.Kaj so otrokove dolžnosti?

Starši se večkrat sprašujemo, kaj pa so potem otrokove dolžnosti? Ali imajo res samo pravice? Ali se lahko od njih tudi kaj zahteva, pričakuje?

Prav je in tudi potrebno za otrokov poln razvoj, da imajo otroci nekatera pravila, strukturo, ki se je morajo držati. Ob določenih obveznostih, pri katerih vztrajajo, razvijajo doslednost, vestnost ter s tem tudi gradijo samopodobo. Razvijajo občutek za to, kaj zmorejo, zavedanje, da so vztrajni, da s svojim delom nekaj dosežejo, se razvijajo, imajo okoli sebe urejeno, se nekaj naučijo in so na vse to lahko ponosni.

Vendar morajo vsa ta pravila ter dolžnosti najprej razumeti!

Ob sebi potrebujejo starše, ki bodo ta pravila in dolžnosti ter pomen vztrajnosti razumeli sami. Ob takšnih starših otrokom ne bo težko vztrajati in izpolnjevati pravil, saj bodo imeli ob sebi zrele odrasle ljudi, ki bodo vedeli, da je to zanje dobro, in jim bodo to znali vedno znova razložiti, jim stati ob strani, če bo potrebno pomagati, argumentirati …

otroci pomagajo02

Upoštevanje otrokove razvojne zrelosti

Bistveno je razlikovati med dolžnostmi, ki so otrokove, saj so po količini in opravilih primerne njegovi razvojni stopnji in so hkrati v njegovem interesu (pospravljanje sobe, sesanje, domače naloge, vadba inštrumentov, pomoč pri hišnih opravilih …), ter med dolžnostmi, ki so v bistvu starševske. Neprimerno je otroku naložiti naloge, ki jim je komaj dorasel ali pa jih sploh ne razume, saj se njega v bistvu ne tičejo (varstvo mlajših otrok, kuhanje kosil v nižjih razredih OŠ, vožnja traktorja na kmetiji …).

Otroke prosimo za pomoč pri opravilih

Starši se moramo zavedati, da nam otroci pri naših opravilih niso dolžni pomagati! Nam pa radi pomagajo, če jih spoštujemo v njihovi svobodi in jih za pomoč prosimo.

Otroci nam pri naših opravilih niso dolžni pomagati! Nam pa radi pomagajo, če jih spoštujemo v njihovi svobodi in jih za pomoč prosimo.

So stvari, ki so izven otrokovih rednih dolžnosti in bi nam prišlo prav, če bi nam kdo pomagal, da bi stvar hitreje naredili. V takih primerih lahko otroke za pomoč prosimo, razložimo, zakaj bi jih potrebovali, zakaj je nekaj potrebno narediti, zakaj naj bi pazili mlajšega bratca …

Otroci imajo pri tem pravico postavljati vprašanja in imeti pomisleke. Starši pa se moramo truditi, da bi jih lahko razumeli in začutili, zakaj jim je včasih kakšno stvar tako težko narediti, in vztrajati v iskanju stika s samimi sabo ter z otroki.

Otroci imajo tudi zelo različne interese in spretnosti

Če smo na otrokove različne interese in spretnosti pozorni, jih lahko povabimo k opravilom, za katere vemo, da jim jih ni težko narediti in pri katerih morda celo uživajo. Delo lahko razdelimo zelo modro, pri čemer se bodo otroci počutili sprejete, pomembne, koristne in bodo z veseljem ali pa iz spoštovanja sodelovali.

V nasprotnem primeru, ko jim dolžnosti naložimo, brez da bi se pozanimali, kako se počutijo, ali se strinjajo, kaj so oni takrat nameravali početi, kdaj bi najlažje nekaj naredili itd., pa bodo pomagali kvečjemu iz strahu ali obupa, da drugače sploh ne more biti. Počutili se bodo prezrte v svojih potrebah in željah. Spoštovanje do staršev, ki je za zdrav otrokov razvoj ključno, pa se bo razvijalo v smeri strahospoštovanja. Prezir, ki so ga bili ob starših deležni sami, se bo obrnil v prezir do staršev. To pa je velika krivica in izguba tako za starše kot za otroke.

otroci pomagajo03

Starši spoštujmo otrokove potrebe, želje in interese. Pogovarjajmo se z njimi o opravilih, razložimo jim, zakaj je nekaj potrebno, prosimo jih za pomoč. Tako se bodo počutili vredne, sprejete, spoštovane in bodo vedno bolj razumeli svet okoli sebe. Tako nas bodo cenili, spoštovali ter imeli radi tudi sami.

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.