Ali je cilj vzgoje res ubogljiv otrok?

Nataša Šmalc
Četrtek, 21. februar 2019, 13:21
Image
Pred kratkim sem se udeležila izobraževanja na temo starševstva in vzgoje otrok v zgodnjem starostnem obdobju, ki mi je zelo pomagalo pri celostnem pogledu na starševstvo in vzgojo. Pri enem izmed srečanj pa smo pri delu v skupinah naleteli na pojem, ki nas je nekako »razklal« na pol. Ta pojem je »ubogljivost«, zataknilo pa se nam je pri razpravi, ali je cilj vzgoje v zgodnjem otroštvu res ta, da nas otrok brezpogojno uboga.

Razprava je bila zelo pestra in poslužili smo se celo SSKJ, kjer smo preverili definicijo pojma »ubogljivost«. Le-ta izraz »ubogljiv« definira kot:

ubogljív -a -o prid., ubogljívejši (ī í) ki (rad) uboga: ubogljiv otrok; biti, postati ubogljivpreveč, zelo ubogljiv / ekspr. avtomobil je ubogljiv in se ga da lepo voziti. ubogljívo prisl.: ubogljivo izpolnjevati ukaze.

Nato smo iskali sopomenke, ki ne zvenijo tako »grobo« in »absolutno« in prišli do izraza »poslušen« in celo »pokoren«. Meni pa vse skupaj ni dalo miru, saj sem čutila, da pravzaprav razmišljamo v napačno smer. Ubogljivost da, ampak ne za vsako ceno! Da bi lahko govorili o ubogljivosti, poslušnosti ali pokornosti, je najprej potrebno razumeti definicijo PRAVILA, ki jo lahko preberete na spletnem SSKJ.

Ko sem tako razmišljala o dinamiki pravil v naši družini, sem prišla do ugotovitve, da pravila v grobem razvrščamo v tri skupine: V NUJNA, SISTEMSKA in INDIVIDUALNA.

Nujna pravila so brezkompromisna!

Nujna so tista pravila, ki so življenjskega pomena in tista, ki so del naših temeljnih vrednot. Pri njih je ubogljivost brezkompromisna. O njih se ne pogajamo z otrokom.

Sem spadajo pravila, kot so:

»Ne hodi po sredi ceste (ker te lahko zbije avto)« 

»V avtomobilu se vedno pripnemo, ker smo tako najbolj varni v primeru nezgode.«

»Ne igramo se z nožem (ker se lahko resno poškoduješ)« 

»Ne krademo, ne lažemo, ... ,ker so to naše vrednote«.

Sistemska pravila dvigujejo življenjski standard.

To so tista pravila, ki so pogosto vezana na kulturno in družbeno okolje. Niso življenjskega pomena, dvigujejo pa življenjski standard vsem v družini in družbi.

Sem spadajo pravila, kot so:

»Pred spanjem si umijemo zobe in se stuširamo.«

»Igrače pospravimo, ko se z njimi prenehamo igrati«

»Ko pridemo domov, jakne obesimo na obešalnik in čevlje pospravimo v omaro.«

»Sladico jemo po obroku.«

Kot rečeno, ta pravila niso življenjskega pomena, če jih otrok ne upošteva, zaradi tega nihče ni življenjsko ali telesno ogrožen. Ravno zato je pri teh pravilih dopuščena neka mera pogajanja. Tukaj je pojem ubogljivosti že nekoliko pod vprašajem, saj bi bilo potrebno pri postavljanju teh pravil upoštevati tudi otrokove potrebe, ritem, morda celo želje. Ta pravila bi bilo smiselno, če ne celo potrebno, postaviti skupaj z otrokom (da tudi z 1, 2 ali 3 leta starim).

Vzemimo za primer umivanje zob pred spanjem, pri čemer otrok protestira. Vsekakor mu je potrebno pojasniti, zakaj je umivanje zob pred spanjem dobro in potrebno. Hkrati pa otroku pri temu pravilu smemo dovoliti neko mero avtonomnosti, pri čemer mu damo na izbiro na primer to, da si najprej zobke poščetka sam, morda celo z zobno pasto, ki si jo (med ponujenimi možnostmi) izbere sam. S tem otroku sporočamo: »Pri temu pravilu si želim, da ga tekom odraščanja upoštevaš in s časoma vedno bolj samostojno izvajaš

Individualna pravila  - so sploh potrebna?

V zadnjo, hkrati pa najbolj pomembno skupino, pa sodijo tista pravila, ki jih običajno določamo starši zaradi nekih svojih vzorcev, prepričanj, strahov, ipd. Ta so velikokrat tudi nerazumna, nesmiselna, odvečna ali pa napačno zastavljena, čeprav jih sami ne vidimo kot taka.

Namen starševstva pa je potemtakem vzgojiti otroka, ki bo UBOGAL, ko je to resnično potrebno, ki se bo znal POGAJATI v korist sebe in drugih in otroka, ki bo lahko SAMOSTOJEN pri odločitvah, ki zadevajo njegovo avtonomnost.To so pravila, običajno polna nekih fraz: »Ne skači!«, »Ne hodi!«, »Ne plezaj!«, »Ne smeš!«. Navadno so izrečena brez konkretnih pojasnil. Običajno se jih otroci z neko grenkobo »navadijo« in niti ne vprašajo (več), zakaj je temu tako. Pri izrekanju teh pravil bi se morali starši vsaj 3x vprašati »zakaj« in če pri tem dobimo jasen in razumen odgovor, se pravilo smatra kot sistemsko ali celo nujno. V nasprotnem primeru pa imamo priložnost, da po svojem podstrešju pobrskamo, zakaj nas to otrokovo vedenje, aktivnost ali želja pravzaprav moti.

Predstavljajte si, da ste s svojim otrokom na otroškem igrišču in vidite starša, ki tja pride s svojim otrokom in v nekaj minutah iz njegovih ust slišite stavke: »Ne v peskovnik, boš umazan!«, »Ne na tobogan, boš padel!«, »Ne prijemaj listja, boš imel umazane roke!«, »Pusti žogo, ni tvoja!«. In ko hoče otrok pobrati palico s tal, starš nejevoljno odpelje otroka z igrišča z besedami: »Zakaj nič ne ubogaš?!« Kot zunanji opazovalci lahko opazimo, da so ta njegova pravila »neumna«, da škodijo otrokovemu razvoju, a tistemu staršu se tako ni zdelo. To so bila pač »njegova« pravila, ki so imela izvor nekje v njegovi podzavesti, morda izkustvih.

In če pri teh pravilih rečemo, da mora biti otrok ubogljiv, poslušen ali kakorkoli pač, smo zagotovo brcnili mimo kot družba, ki želi vzgojiti otroke v odločne, vztrajne in samoiniciativne odrasle. Otroku se s temi pravili v resnici škodi. Ubogljivost pri teh pravilih postane izredno relativen pojem. Seveda si kot starš želim, da me moj otrok uboga, pa je v teh primerih res smiselno, da me uboga?!

Središče vzgoje ni otrok, ampak starš

Bistveno pri vsem skupaj pa je, da imamo ravno individualnih pravil mi vsi precej in na njih bi morali postati pozorni. Torej vzgoja kot taka se ne bi smela absolutno osredotočati zgolj na otroka, ampak starša. Starši smo tisti, ki bi morali znati prepoznati vse tri vrste pravil v naši družini. NUJNA pravila bi bilo potrebno otroku jasno predstaviti, napisati (morda narisati) in se jih brezpogojno držati. SISTEMSKA pravila bi morali ovrednotiti, kako pomembna so za našo družino, jih na primeren način predstaviti otroku, jih upoštevati, ter se glede njih pogajati in tudi spreminjati po potrebi. INDIVIDUALNA pa bi morali prav tako znati prepoznati, jih spremeniti ali celo popolnoma izločiti. To pa zmoremo samo, če delamo na sebi.

Cilj vzgoje je razumen otrok!

A ker starši nismo popolni in imamo tudi pri vzgoji vzpone in padce bi na prvem mestu otroka morali učiti prepoznati pravila (in njihovo nujnost/pomembnost). Otrok pri letu in pol, dveh, treh zna zelo dobro prepoznati nujnost/pomembnost nečesa, kar mu rečemo. Naš cilj pa je, da otrok UBOGA, ko mu rečemo, da ne sme na cesto in to prepozna kot nujno potrebno, da ne ogrozi svojega življenja in zdravja (in življenja drugih). Stremimo tudi k temu, da bo VEDEL, da je dobro zvečer umit zobe in pospraviti za sabo, ker se bo po tem počuti bolje, spal bolje, se lažje igral,... in bo sčasoma to želel storiti sam. Hkrati pa si želimo, da bo naš otrok samostojen in odločen posameznik in to mu omogočimo s tem, da se sme SAM ODLOČITI, ali bo danes zunaj skakal po travi ali šel v peskovnik in bo znal nositi posledice svojih odločitev. Če bo torej šel v peskovnik in v stanovanje prinesel kup peska, ko se bo sezuval, bo vedel, da mora po metlo in smetišnico in pospraviti za seboj.

Cilj vzgoje torej ni zgolj ubogljiv otrok, temveč samostojen, razumen otrok, ki bo znal tako doma kot tudi v družbi in okolici prepoznati nujnost in pomembnost pravil.

Namen starševstva pa je potemtakem vzgojiti otroka, ki bo UBOGAL, ko je to resnično potrebno, ki se bo znal POGAJATI v korist sebe in drugih in otroka, ki bo lahko SAMOSTOJEN pri odločitvah, ki zadevajo njegovo avtonomnost.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem