8 vrst inteligence – katero ima vaš otrok?

Eva Markovič
Četrtek, 15. oktober 2015, 5:28
Image
child smart
Kar v šoli šteje, sta predvsem matematika in slovenščina. Žal zato prezremo skrite talente pri mnogih otrocih. Je med njimi tudi vaš?

»Dober je v matematiki, slovenščina mu pa ne gre,« ali »Nadarjena je za jezike.« Tako navadno opisujemo otrokov šolski uspeh, pri tem pa pogosto spregledamo njegove skrite talente.

Nevroznanost čedalje bolj potrjuje teorijo o več inteligencah. Otrok je lahko nadarjen za jezike, glasbo, gibanje, odnose ali prostor … Žal pa šolski sistem v veliki meri priznava in spodbuja le dvoje: logično-matematično in verbalno-jezikovno inteligenco. Kar torej šteje, sta matematika, slovenščina.

Osem vrst inteligence

Ameriški psiholog Howard Gardner je že leta 1983 opredelil 8 vrst inteligence in jih opisal v knjigi Razsežnost uma: teorija o več inteligencah:

  1. Jezikovna inteligenca (besedno izražanje, tvorjenje in razumevanje besedil, prepričevanje in retorika, branje …).
  2. Glasbena inteligenca (ustvarjanje in poustvarjanje glasbe, prepoznavanje melodij, sledenje ritmu, igranje instrumentov, petje, skladanje …).
  3. Logično-matematična inteligenca (abstraktno mišljenje, logično sklepanje, deduktivno in induktivno mišljenje, znanstveno raziskovanje …).
  4. Prostorska inteligenca (vidne predstave o poteku in videzu stvari – barvi, obliki, postavitvi –  orientacija, presojanje razmerij med predmeti v prostoru, risanje, oblikovanju različnih materialov …).
  5. Telesno-gibalna inteligenca (spretna uporaba telesa, koordinacija telesnih gibov, šport, ples, ročne spretnosti …).
  6. Medosebna inteligenca (sposobnost razumevanja drugih ljudi, uravnavanje medčloveških odnosov, spretnost pri navezovanju stikov, sposobnost razumevanja težav in čustev drugih ljudi ter v učinkovito odzivanje na njihovo vedenje).
  7. Znotrajosebna inteligenca (sposobnost zavedanja in razumevanja lastnega doživljanja in vedenja, razumevanje vzrokov in posledic lastnega doživljanja, samokontrola, poznavanje svojih močnih in šibkih točk).
  8. Prirodoslovna inteligenca (razvrščanje in diferenciacija, kategorizacija, občutek in razumevanje za živo in neživo naravo ter za razvoj človeka v določenem okolju).

 

child smart2

Inteligenčni testi niso dovolj, da bi lahko odkrili talente otroka

Znanost počasi začenja reševati težavo, ki je jasna vsakemu staršu: otroci so si tako različni, da jih ne moremo povzeti s preprostim inteligenčnim testom, sestavljenim iz kopice kratkih vprašanj.

»V inteligenci mora biti nekaj več, ne zgolj kratki odgovori na kratka vprašanja – odgovori, ki napovedujejo šolski uspeh,« pravi Gardner in dodaja, da ogromno posameznikov dosega visoko stopnjo sposobnosti na nekem zahtevnem področju, za katerega sedanji postopki ocenjevanja inteligence preprosto niso ustrezni.

Z drugimi besedami – tak način ocenjevanja otroka hitro ožigosa kot »neuspešnega«, ker pač ni matematični genij ali ne piše najlepših spisov.

Pri majhnih otrocih »inteligenčni profil« še ni izoblikovan

Inteligenčni profil se razvija in se pri majhnih otrocih pogosto spreminja. Možgani so namreč pri majhnih otrocih namreč še tako plastični, da lahko otrok napreduje ob stimuliranju različnih predelov.

Če se vam zdi, da otroka ne zanima glasba, ne delajte prehitrih zaključkov, da pač ni glasbeno nadarjen, ampak z njim pojte, poslušajte glasbo, pojdite na kratek koncert … Ukvarjajte se z različnimi aktivnostmi, tako da spodbujate vse oblike inteligence.

Kako spodbuditi otroku lastno inteligenco in ga usmeriti k boljšemu učenju?

Otroka moramo voditi, da se bo znal nasloniti na svojo »prevladujočo« inteligenco in tako poglobiti zaupanje vase. To je še posebej pomembno pri otrocih s t. i. učnimi težavami.

Kaj to pomeni v praksi? Otrok, ki ni izrazito logično-matematično usmerjen (in mu torej »ne gre« matematika), ima morda bolje razvito prirodoslovno inteligenco. V tem primeru ne razmišlja z matematično logiko vzrok – posledica, ampak mu bo bližje sistematizacija in pomnjenje z asociacijami ali kategorizacijo. Tak otrok se lažje uči s pomočjo učenja definicij, delanjem seznamov ipd.

Gardner staršem svetuje, naj otroka peljejo v muzej, primeren za otroke, in jih opazujejo, na kakšen način gledajo, raziskujejo, eksperimentirajo. Kaj jih najbolj zanima? Na kakšen način se lotevajo izzivov? Na jezikovni, umetniški, prirodoslovni, medosebni način? Opazovanje, na kakšen način delujejo otroci, je seveda ključno tudi v vsakdanjem življenju.

 

child smart3

Šola potrebuje spremembe: v smer »individualnega« in »pluralnega« pristopa

Po Gardnerjevem bi učitelji pri svojem delu morali nujno upoštevati »individualni in pluralni pristop«.

Individualni pristop pomeni, da bi učitelj moral dobro poznati vsakega učenca in mu snov podajati na njemu najprimernejši način, torej z upoštevanjem vsakega učenca posebej. Pri petindvajsetih ali celo tridesetih učencih v razredu je to žal pogosto težko izvedljivo.

S »pluralnim« pristopom pa Gardner meri na poučevanje določenega predmeta (matematike, zgodovine, biologije …) na več načinov, z različnimi pristopi. Določeno snov lahko učitelj poda v obliki zgodbe, lahko si pomaga z risanjem, z igro vlog, z ročnim delom, z raziskovanjem v naravi … »Niti ene pomembne stvari na svetu ne poznam, ki bi se jo dalo naučiti na en sam način!« pravi Gardner.

Šolski sistem, ki predvideva, da se vsi učenci učijo na enak način, je učinkovit, če je njegov cilj selekcija: če se želimo znebiti 90 % otrok in se ukvarjati z 10 % »uspešnih učencev«. V 21. stoletju namesto selekcije potrebujemo sistem, ki bo znal vključiti različne profile otrok ter jim podati znanje na njim razumljiv način.

Najpomembnejši pri prepoznavanju darov otrok smo starši

Seveda pa smo tisti, ki lahko najbolje prepoznamo darove svojih otrok, starši. Naša vloga je še posebej pomembna, ker v šoli tako individualni kot pluralni pristop žal večinoma nista mogoča. Zato moramo poznati različne inteligence in jih spodbujati.

Če se bo naš otrok zavedal, da ima posebne sposobnosti na določenem področju, se bo znal izzivov tudi na drugih področjih lotevati na sebi lasten način in jih hitreje osvojiti. Na tak način se bo dvignila njegova samozavest, motivacija in posledično bodo boljše tudi šolske ocene pri predmetih, kjer ni najbolj doma.

Kot starši pa se moramo seveda zavedati, da šolske ocene nikoli ne bodo merodajen pokazatelj otrokovih sposobnosti. Morda otrok ni odličnjak, ima pa prav poseben talent za glasbo, poslušanje soljudi ali pa se na neznanem kraju nikoli ne izgubi.

»Življenje je precej več od šole,« pravi Gardner. Bodimo torej hvaležni za otrokove neprecenljive talente!

Viri: Howard Gardner, Razsežnosti uma, Tangram, Ljubljana, 1995; famillechretienne.fr; la-croix.com

Foto: picpickle.com, emaze.com, beechtreeacademy.ca

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.