6 stvari, ki jih mora vsak starš vedeti o teoriji navezanosti

Eva Markovič
Četrtek, 23. avgust 2018, 6:00
Image
Varna navezanost je temeljni mehanizem, s katerim otrok razvije trajne in kvalitetne medsebojne odnose. Človeška bitja imamo vrojeno potrebo po bližini, objemu, varnem zavetju, saj nam to omogoča preživetje. Za razvoj varne navezanosti so ključna prva leta otrokovega življenja, v kasnejših letih pa se ta navezanost utrjuje in poglablja. Od varne navezanosti je odvisno, kako bo otrok v življenju vstopal v medsebojne odnose, kakšno stopnjo avtentičnosti bo razvil in kako se bo odzival na neznane situacije. Kaj je torej tisto, kar mora o teoriji navezanosti vedeti vsak starš?

1. V ozadju navezanosti je »teorija pečata«

Pri navezanosti gre za instinktivno reakcijo, ko določena oseba dà otroku »pečat« oz. ga »prežame«. Značilna ni samo za ljudi, ampak tudi za živalske mladiče. Mladiček po skotitvi tisto bitje, ki je ob njem in se ga najprej zave, zazna kot svojega skrbnika. Običajno gre za mamo, ki otroka (oz. živalskega mladiča) po rojstvu prva stisne k sebi. Gre za temeljni varnostni refleks, ki nam pomaga preživeti.

2. Včasih se otrok naveže na osebo, ki ni njegov starš

Določen odstotek novorojenčkov po rojstvu nima takojšnjega stika s starši. Včasih ob rojstvu pride do komplikacij, zaradi katerih dolgotrajno nego potrebujeta bodisi mati bodisi novorojenček ali pa starši za otroka ne morejo skrbeti. Znanstvenik Konrad Lorenz, eden od pionirjev t. i. živalske psihologije, je prvi opisal eksperiment, pri katerem so pravkar izvaljeno gosko ločili od mame. Goska se je zelo hitro navezala na raziskovalca in nato trmasto zavračala vse poskuse, da bi jo ponovno združili z njeno pravo mamo. Raziskovalec je bil tisti, do katerega je mala goska razvila temeljno navezanost.

Zavedati se moramo pomena starševske prisotnosti: v prvih dneh, mesecih in letih po rojstvu so starši tisti, ki morajo v največji meri odgovarjati na otrokove potrebe.Pri dojenčkih en sam pogled seveda ne bo definiral, na koga se bodo navezali, vsekakor pa se moramo zavedati pomena starševske prisotnosti: v prvih dneh, mesecih in letih po rojstvu so starši tisti, ki morajo v največji meri odgovarjati na otrokove potrebe.

3. Otroci se prvenstveno navežejo na eno osebo

Otrok se varno naveže na osebo, ki zna poskrbeti zanj, se ljubeče odziva na njegove potrebe in ga zna pomiriti, ko je v stiski. Če se na otroka na tak način odziva več oseb, bo v njegovih očeh ena, najpomembnejša, prevzela primarno mesto. To je oseba, ki bo v vseh okoliščinah sposobna pomiriti njegovo jezo, žalost ali drugačne vrste frustracije. Ta oseba je običajno mama. Oče, stari starši ali drugi bližnji pa so osebe, na katere se otrok sekundarno naveže.

4. Kadar vas otrok spravlja ob pamet, tega ne počne zato, da bi vas preizkušal

Otroci niso sposobni uravnavati svojih čustev, kot to počnemo odrasli. Kadar doživljajo stres ali frustracijo, čutijo potrebo po glasnem izražanju svojih čustev, kar starši opisujemo kot napade trme ali besa. A takšne izbruhe si otroci dovolijo le v prisotnosti osebe, za katero vedo, da bo znala namesto njih uravnati njihove občutke, torej osebe, ki je že tisočkrat dokazala, da bo storila vse, da jim pomaga. Ja, to so starši! To je razlog, da se z izbruhi besa ukvarjate vi in ne kdo drug!

5. Otroci, ki čutijo pomanjkanje čustvene navezanosti, so mirnejši

Otroci, ki niso v globokem stiku s svojimi starši in trpijo, ker nanje niso varno navezani, ne zaupajo dovolj vase, da bi drugim dovolili reševati svoje notranje konflikte. Svoja čustva in napetosti redko pokažejo, zato jih okolica lahko zaznava kot mirne in neproblematične, čeprav v sebi trpijo. Ker niso sposobni sami predelati svojih občutij, obstaja veliko tveganje, da bodo imeli kasneje v življenju psihološke težave in se bodo soočali s samodestruktivnim ali nasilnim vedenjem. Če si torej želite mirnega in »pridnega« otroka, ki se ne bo kar naprej pritoževal, premislite še enkrat!

6. Če želite otroku pomagati, se odzivajte nanj

Uskladite svoje besede z dejanji. Otroka npr. ne moremo s kričanjem opominjati, naj neha kričati. Naš odnos, držo in kretnje bo otrok ponotranjil bolj od naših besed. Odzivajte se na otroka, poslušajte ga, vzemite ga v naročje. Izpolnite tisto, kar ste mu obljubili, dajte mu vedeti, da se lahko zanese na vas. V kriznih situacijah mu pustite, da izrazi svoja čustva, nato pa pokleknite k njemu in mu povejte, da razumete njegovo jezo/ žalost/ razočaranje in da ste tukaj zato, da ga poslušate in mu pomagate. Morda ta stavek otroka ne bo takoj pomiril, a mu bo dal dragoceno popotnico za življenje – zavedanje, da ga imamo radi in da smo tukaj zanj.

Vir: paroledemamans.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.