Vsi molimo za duhovne poklice, ki jih nujno potrebujemo – ampak naš pa že ne bo duhovnik!

Ponedeljek, 13. maj 2019, 19:40
Image
Ko sem bila stara okrog osem let, sem vsem ponosno razlagala, da bom, ko bom velika, redovnica. Izraz »nuna« se mi je zdel kar nekako slabšalen za to, kar sem si takrat pod sanjskim poklicem predstavljala.

Mene so navdušile klarise. Z obiska pri njih, četudi le za rešetko, vsakič znova nisem hotela domov. Še danes me njihov sveti mir, veselje, ki ni od tega sveta, in moč vere, ki bi jo ob njih skoraj lahko prijela, napolnjujejo najmanj z globokim spoštovanjem. Zavedanje, da zame in svet vsakodnevno neprekinjeno molijo mi vsake toliko doda nekaj upanja.

Čudna ideja?

Ko sem svoje poklicne želje kot otrok razlagala naokrog, so me ljudje po navadi vsaj malo čudno gledali. Bog ve, morda so si mislili, kaj v smislu Ah, ti fanatični katoliki, ampak meni ni nihče povedal, da biti redovnica pač res ni kul. Prijateljica iz res verne družine me na račun tega še danes, srečno vezano, redno prav navdušeno zbada.

Menda je duhovnih poklicev manj tam, kjer je opešala vera.Tudi današnji otroci prejemajo sporočilo, da odločitev za duhovni poklic ni neka realna možnost. Ni je v kakšnih poklicnih usmerjevalnikih, nisem še slišala starša, ki bi si za svojega otroka želel, da postane duhovnik ali redovnica – so si pa želeli, da postanejo zdravniki, odvetniki, učiteljice …

Kaj pa vi – si želite, da bi vaš otrok postal duhovnik, redovnik/redovnica?

Da bi živel sam, da ne bi nikoli imela vnukov oz. bi jih imela manj? Da bi moral biti deklica za vse, s preveč dela v nekih treh župnijah, ki bi jih vodil, morda celo sam in osamljen, ob zaničevanju medijev in sovražnih ljudi? V res težkih življenjskih pogovorih, pod stalno kritiko kristjanov, ki znamo biti včasih prav katastrofalno občestvo, ob ljudeh, ki ga stalno zapuščajo, menjajočih se župnijah, nerazumevajočem škofu … ? Za vas ne vem, a sama bi morala najprej prebroditi čez te in druge izgovore sebičnosti in strahu. Cmok v grlu, dolg razmislek in dvomi bi bili brez pomena. Odgovor na (po)klic tako ne bi bil v mojih rokah, si pa marsikateri starš vzame pravico odločiti, da njegov otrok pač že ne bo duhovnik ali redovnica.

Če bi bila mati, bi bila hvaležna, če bi lahko vzgojila človeka s trdno hrbtenico, močno vero, upanjem in ljubeznijo, ki bi imel pogum, če bi bil k temu poklican, postati duhovnik. Želela bi si, da bi bil vsaj v čem podoben množici srčnih pastirjev, ki sem jih imela čast spoznati.

Hude potrebe

Slovenci imamo že sedaj premalo duhovnih poklicev, povprečni slovenski duhovnik pa je skoraj že upokojenec. Ponekod župnije ukinjajo. drugje škofija duhovnike raztegne še tja, kjer je duhovnik ravno preminul, a po vsej Sloveniji se to hudo pomanjkanje vse bolj pozna. Tudi sestre se selijo v vse manjše samostane.

Menda je duhovnih poklicev manj tam, kjer je opešala vera. In pri nas res mnogi dvomijo o  krščanskih koreninah, zakramentov prejmemo vse manj, duhovniki in Cerkev so pogosto dežurni krivci za vsako nesrečo. Morda jih pa glede na število vernih preprosto ne potrebujemo toliko?

Morda zanje ne prosimo iskreno ali pa nas je le dati tisto najdragocenejše, kar smo od Boga prejeli.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana