Tebi, dragi brat duhovnik

Mateja Kropec Šega
Ponedeljek, 29. junij 2020, 5:00
Image
Danes je poseben, tvoj praznik. Dan, ko se spominjaš svojega posvečenja. Ali pa celo dan, ko stopaš na duhovniško pot.

Včasih razmišljam o vas.

Kaj počnete ob večerih, ko vsi, ki smo vas v potrebah iskali čez dan, odidemo? Mi gremo domov k družinam, k zakoncem, k staršem, vi pa ostajate sami v tihoti svojih župnišč.

Kako se počutite, ko mi tarnamo, da naši otroci ne spijo ali so bolni? Ali da se trenutno ne najdemo s sozakoncem?

Kaj razmišljate, ko stojite pred občestvom, ki bi moralo napolniti vašo cerkev, pa v resnici napolnjuje le par klopi?

Kaj je v vašem srcu, ko gledate skupino birmancev, ki prejema potrditev v veri, pa veste, da jih naslednjo nedeljo ne bo več v cerkev?

Kdo vam daje človeško tolažbo, ko ste po krivici obsojani, ko o vas lažejo in vas opravljajo.

Dragi bratje duhovniki, dovolite, da vam pridemo blizu, spodbudite nas, da se vam zaupamo. Pridite pa tudi vi; dobrodošli ste v naših domovih, srcih in pogovorih.Kam se zatečete, ko čutite, da ste ga res polomili, ko potrebujete pogovor, spoved, odpuščanje? Ko se zaveste, da ste v vrtincu greha, iz katerega sami ne zmorete in ne znate?

Kam padajo vaše solze, ko je cerkev iz leta v leto bolj prazna?

S kom podelite milino pogleda prvoobhajancev?

Kje iščete navdihe za svoje pridige? Vas družine dovoljkrat povabimo v svoje sredine, da lahko govorite iz življenja, ki ste mu priča, ali ste prepuščeni spominom na svoje otroštvo in knjigam ter filmom? Veste, da tisto ni (več) resnica, ampak le nepristna podoba resnice?

Kako je v vaših srcih, ko mi po domovih postavljamo jaslice, se sladkamo z dobrotami, vi pa se  sprašujete, če desni mikrofon v cerkvi res dela, ali ste pravočasno priskrbeli dovolj kadila in ali so se pevci v zboru pobotali in se neskladja ne bodo slišala v razglašenosti.

Se tudi vi kdaj ujamete v zanko razmišljanja ali boste zmogli po izbrani poti do konca in se sprašujete kaj vam je tega bilo treba? (Mi, poročeni starši, se večkrat …)

Komu razodenete veselje, ko se je nekdo odzval, potem ko ste ga dolgo klicali na pravo pot?

Ali se kdaj sprašujete, kdo, če sploh kdo, moli za vas? Ali kdaj obupujete?

Nam zmorete odpustiti, ker vas prepogosto ne znamo in ne upamo dobronamerno, odraslo, kot prijatelji, opozoriti na napake, ki jih delate? Znate sprejeti dobronamerno prijateljsko kritiko?

Verjamete, da vas razumemo, da se mnogi zavedamo, da slabih duhovnikov ni, da vas naša molitev le preslabotno podpira, ker je je premalo? Verjamete, da, kljub vsemu, cenimo, da ste med nami, da po vaših rokah med nas prihaja Jezus?

Ja, včasih razmišljam o vas. Kdaj sem, priznam, tudi jezna, večinoma pa neizmerno hvaležna, da vas imamo.

Naše poti so različne. Na prvi pogled izgleda – ali ena ali druga. V resnici pa te poti tečejo tesno ena ob drugi in se ves čas prepletajo in podpirajo. In imajo isti cilj – iti skozi življenje tako, da na tem svetu uresničiš svojo poklicanost, izpolniš božjo voljo in končno prispeš v srečno večnost.

Dragi bratje duhovniki, dovolite, da vam pridemo blizu, spodbudite nas, da se vam zaupamo. Pridite pa tudi vi; dobrodošli ste v naših domovih, srcih in pogovorih. Hodimo to pot skupaj, dobronamerno, drug ob drugem.

Vir foto: ignacijevdom.si

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.