Sramota, imenovana »tretji otrok«

Uredništvo iskreni.net
Ponedeljek, 18. november 2019, 5:00
Image
Milena Kostić je avtorica bloga Mama iz magareće klupe. To je prevod enega tistih njenih zapisov, ob katerem se vsak, ki se je znašel v tovrstni situaciji, zlahka prepozna.

Moja prijateljica je noseča. Čaka tretjega otroka. Rekla mi je, da ne ve, kako naj novico pove svojim staršem, čeprav je že v drugem trimesečju.

Se vam sliši čudno? Odrasla oseba, stara 30+ let, poročena, finančno neodvisna, ima že dva otroka in ne ve, kako naj to pove svojim staršem?

Oh, kako jo razumem! Lani v tem času sem bila v njenih čevljih. Noseča, že tretjič. Zame je bila to nepopisna sreča. In v meni želja, da bi ta občutek delila z drugimi.

Kot da ni dovoljeno, da imaš tretjega otroka zaradi ljubezni.

No, resničnost je drugačna. Prave evforije ob novici, da pričakujete (in včasih samo že to, da načrtujete še enega dojenčka), ni. Nobenega veselja. Nekateri te gledajo, kot da si nor, spet drugi ti to celo povejo. Kolikokrat sem v zadnjem letu slišala stavek: »Vsa čast, res ste pogumni (beri: nori), jaz to nikoli ne bi mogel/mogla.« Zalotila sem se, da v pogovorih, ko tema nanese na tretjega otroka, že sama prehitim sogovornika in rečem: »Ja, pogumni smo. In nori.«

Vse skupaj je še huje, če sta prva dva otroka istega spola (še posebej, če gre za dve hčerki). V mojem primeru pa so bili pogosti komentarji tudi: »Saj imate oba spola, kaj vam bo še tretji otrok.«

Kot da ni dovoljeno, da imaš tretjega otroka zaradi ljubezni. Komentarji se tičejo predvsem finančnega stanja, socialnih pomoči. Kot da je tretji otrok odločitev, sprejeta samo zaradi teh vidikov.

»Saj imate oba spola, kaj vam bo še tretji otrok.«

Na ulici vas neznanci gledajo, analizirajo, vas skušajo uvrstiti v predviden »socialni status«. Vaš nosečniški trebuh izgubi sladkobo takoj, ko okolje zazna še dva, ki se smukata okoli nog.

Predavajo vam, polni nasvetov: »Kaj boste pa sedaj?« Kar me ne bi zmotilo, če bi bili to ljudje, ki imajo tudi sami tri ali več otrok. A praviloma jih nimajo.

Tretji otrok ni odločitev, ki jo sprejmete z metanjem kovanca. Tretji otrok je zavestna odločitev, da želiš povečati svoj svet in svet svojih otrok. Da želiš doseči neko potrebno ravnovesje, ki ga čutiš v sebi, da se čustveno napolniš. Vsaj pri meni je tako. Bil je majhen, prepotreben košček, da je moj svet popoln.

Ljudje s tremi (in več) otroki so pogumni, ne nori. In zaslužijo malo več spoštovanja, kot ga dobijo.

Prevod: Eva Strajnar

Vir: https://mamaizmagareceklupe.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Primož Cankar
Četrtek, 21. november 2019, 21:33

Ne rečem, da še nisem srečal takih vprašanj ali komentarjev, če ima nekdo več kot 1-2 otroke, a redko. Morda pa živim v tako zastrareli, primitivni vasi, kjer 90% ljudi voli SDS, da je tu normalno, da imamo več kot dva otroka. Vaško povprečje gre proti 4! Enega pa ima samo ena družina in še to iz zdravstvenih razlogov. Rekel bi, da so oni bili črna ovca, ker zbijajo povprečje. 5 ali 6 je povsem običajno. Ena družina je po vrsti fantov končno priklicala deklico. Morda bo zadnji... a v tej vasi prej doživiš komentar, kdaj bo naslednji, kot pa da smo "pogumni". Če rečem, da je to-to, bo odgovor sigurno "kaj pa veš, ... :)".

Poznam, pa urejeno meščansko gospo, ki ima moža profesorja na fakulteti, ki več kot o ENEM nista niti slučajno razmišljala, ker jima ne "znese". So prehudi stroški za dva. Vrtec je salamensko drag, obleka, vse... ja, če pa mora imeti vsak vselej vse novo, najvišjih rangov znamk, vrtec pa tudi plačujete po polnbi ceni, saj skupaj pridelata morda 10.000 na mesec. Midva sva bila nora že za drugega po njihovem. Piker kot sem, sem se pošalil, da bi jih morala imeti 10, pa bi se dohodek na družinskega člana porazdelil in bi imela subvencioniran vrtec. Nisem požel lovorik, sploh pa je bilo to v času, ko je bil vrtec za drugega otroka brezplačen in je bilo brezpredmetno. Čudim se, čemu sploh enega potem... raje uživajta in zapravljajta davkoplačevalski denar, sem si mislil... No, ljudje smo različni. Nedvomno pa so družine, ki štepajo otroke kot rožni venec, čeprav še sami ne morejo preživeti. ... in bog jim naj bi pomagal. Ker jim ne, potem drugi, BOLJ ODGOVORNI, zbiramo denar za njih. Namenoma poudarjam odgovornost, ki jo normalen človek le mora imeti, da ne kliče otrok v bedo in revščino.