So knjige, ki jih letos šolarji brezplačno dobijo od države, primerne ali sprevržene?

Eva Markovič
Torek, 12. november 2019, 5:00
Image
Nacionalni projekt Rastem s knjigo, v katerem slovenski sedmošolci in dijaki prvih letnikov brezplačno prejmejo knjigo, je letos dvignil precej prahu. Del stroke in številni starši so ogorčeni, da knjigi zaradi neprimerne vsebine oz. vulgarnega jezika nista primerni.

Strokovna komisija Javne agencije za knjigo vsako leto izbere dve mladinski deli slovenskih avtorjev, ki jih sedmošolci in dijaki prvih letnikov prejmejo brezplačno. Letos sedmošolci prejmejo knjigo Elvis Škorc, genialni štor avtorice Janje Vidmar, dijaki pa V napačni zgodbi avtorice Cvetke Sokolov (oboje izšlo pri založbi Miš). Na državne stroške sta bili knjigi natisnjeni v nakladi 22.600 in 19.700 izvodov.

Promoviranje kajenja in gledanja pornografije?

Zgodba o osmošolcu Elvisu Škorcu, ki so jo letos prejeli slovenski dvanajstletniki, je na prvi pogled klasična humorna najstniška zgodba. Elvis ima kup težav: njegova starša sta ločena, zaradi prevelike teže ga sošolci zafrkavajo, zaljubljen je v lepotico Hanno, ki se ne zmeni zanj. Elvis se s svojimi težavami spopada z dobršno mero humorja in iznajdljivosti.

Vse skupaj bi bilo čisto simpatično, če ne bi bilo v knjigi nekaj velikih AMPAK.

  • Večina knjige je napisana nevtralno, v nekaj odlomkih pa jezik postane izrazito vulgaren (npr. »Smrdljivi drekači in pizdulje, preklemani smradi,« »Kaj, kurca, pa imaš ti z Joškarjem?«).

  • Elvis bi rad shujšal s pomočjo cigaret in zato veliko kadi. V knjigi ni nikjer ovrednoteno, da je to precej slaba ideja. (»S pomočjo cigaret shujšaš. Pokaditi moraš vsaj šteko na dan.«)

  • Elvis sanjari o številnih »odraslih« stvareh, pri čemer bralec ne pride do spoznanja, da realizacija teh želja ni dokaz zrelosti in odraslosti. (»Si lahko misliš, da edini v razredu še nisem seksal? Nekateri se mečejo ven, da seksajo že od petega razreda. Tudi cigaretnega dima ne znam pravilno potegniti v pljuča in nisem še poskusil trave. Poleg tega sem si doslej ogledal samo dva porniča, kar je odločno premalo za razredi ugled.«)

  • Gledanje »vsebin 18+« je obravnavano kot normalno osnovnošolsko vedenje. Ko trinajstletnega Elvisa mama zaloti pri gledanju pornografskega filma, se Elvis brani: »To je normalno pri mojih letih! Vsi moji sošolci gledajo več porničev od mene!« Mama ugotovi, da je sin res že dovolj velik in da si zasluži svoj prenosnik (sicer s starševskim nadzorom).

  • V načrtu za pobeg od doma Elvis razmišlja, kako bo mami v čaj zmešal uspavalne tablete.

  • Elvis sanjari o privlačni sosedi »Joškarci«. (»Res ima hude [joške]. Včasih se vidi skozi modrček. Zakuham, postanem lepljiv in matast in trd. In po novem tam spodaj otrdim že, če si njene joške samo zamišljam.« »Pogovarjala se je po telefonu, bila je v kombineži kot ženske v porničih. Tudi oče je stegoval vrat, stavim, da zato, da bi bolje videl skozi kombinežo.«) Popredmeten odnos do žensk je opisan kot normalen: »Pri trinajstih je zanimanje za nasprotni spol zdravo!«

Eden od odlomkov iz knjige Elvis Škorc, ki je sprožil polemike, ali je takšno branje primerno za dvanajstletnike.

Knjige za otroke imajo vedno tudi vzgojno funkcijo

Je takšna vsebina primerna za dvanajstletnike? Mnenja staršev in stroke so deljena, nekateri so zgroženi, drugim se zdi, da se je avtorica dobro vživela v osnovnošolsko doživljanje sveta.

A pri otroški in mladinski literaturi ni edini kriterij, ali so knjige bralcem všeč, ampak imajo vedno tudi vzgojno funkcijo. To ne pomeni, da mora literatura moralizirati. A mlajši ko je bralec, manj je sposoben refleksije, ki se pričakuje od zrelega odraslega bralca. Knjiga ga oblikuje in mu podaja določen pogled na svet.

Je povprečen dvanajstletnik sam od sebe sposoben oceniti, katere Elvisove izjave je treba jemati z rezervo in katere so resne? V knjigi Elvisovo obnašanje in odločitve niso ovrednotene, nikjer ni razvidno, da kajenje ne pomaga pri hujšanju, da uspavalne tablete niso hec in da se pri trinajstih ni treba vznemirjati, ker »edini v razredu še nisi seksal« in ker si gledal »samo dva porniča«.

Če bi bil Elvis Škorc še ena od množice najstniških knjig z nekaj neprimernimi prizori, za katere si lahko izberemo, ali jih bomo brali ali ne, bi bila stvar drugačna. Če pa jo država razmnoži v nakladi 22.600 izvodov in razdeli vsem dvanajstletnikom, se lahko upravičeno vprašamo, kakšne vrednote širimo med osnovnošolci. In kje je tukaj »nacionalni interes«?

Napačna zgodba za srednješolce?

Knjiga V napačni zgodbi Cvetke Sokolov govori o šestnajstletni Manci, ki se zaplete s svojim 33-letnim poročenim učiteljem. Vanj je zaljubljena, želi si njegovega občudovanja, a on ima »potrebe odraslega moškega«, kar kmalu privede do spolnega izkoriščanja, ponižujočih srečanj in celo pornografskih fotografij, v katere jo prisili odrasli ljubimec. Knjiga zelo nazorno opisuje spolnost, a hkrati dobro prikaže Mančine vse hujše občutke ob dogajanju, ki si ga ni izbrala sama, njeno tesnobo, nihanje med navdušenjem in občutkom krivde, željo po ugajanju, strah in nezmožnost upreti se. Učitelj jo zlorablja, ona pa se slepi, da imata skupne točke in da jo ima zares rad.

Odlomek iz knjige V napačni zgodbi, ki opisuje zlorabo 16-letnice.

V knjigi je obravnavana tudi tema najstniške nosečnosti (k sreči gre za lažni alarm) in nevarnosti golih fotografij, ki se razširijo med dijaki. Obe temi sta obravnavani korektno, saj je Manci slabo ob misli, da bi morala narediti splav, predlog, naj »ubije njunega otroka«, pa občuti kot ljubimčevo izdajo.

Kaj knjigi manjka? Zveza med učiteljem in dijakinjo se na koncu prekine, ob čemer učitelj ni deležen skoraj nobene »kazni«. Ogrožen ni ne njegov poklic ne ugled, edina posledica spolnih afer (z več ženskami) je, da ga zapusti žena. Bralec pogreša zaključek, v katerem bi krivec za svoja dejanja nosil posledice, žrtev pa bi bila deležna vsaj minimalnega zadoščenja. V knjigi Šola ljubezni britanskega pisatelja Davida Belbina (Mladinska knjiga, 2004), ki obravnava enako tematiko, sta na koncu npr. dodana avtorjev pripis in spremna beseda, ki mlade opozarjata na nevarnost »neenakopravnih« zvez in izkoriščanja ter jim svetujeta, kam naj se obrnejo, če se znajdejo v podobni situaciji.

V napačni zgodbi je knjiga, iz katere lahko srednješolci potegnejo nekaj koristnih zaključkov, če imajo ob branju ustrezno vodstvo in se ob knjigi pogovarjajo ter jo ovrednotijo. Ali so za obravnavano tematiko dovolj stari? Glede na številne zlorabe in napačne odločitve v spolnosti, s katerimi se žal sreča precej mladih, po mojem mnenju so. Od srednješolcev vendar lahko pričakujemo večjo sposobnost refleksije in zmožnost pogovarjanja o težkih temah. So nekateri prizori preveč eksplicitni? Tu si boste mnenje morali ustvariti sami. Verjetno pa jim boste največjo uslugo naredili, če boste knjigo brali skupaj z njimi in o njej razpravljali.

Več o tem, če in zakaj so tovrstne knjige v nacionalnem interesu, pa si lahko preberete na Domovina.je.

Foto: odlomki iz knjig Elvis Škorc, genialni štor in V napačni zgodbi, oboje založba Miš.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Cvetka Sokolov
Nedelja, 17. november 2019, 22:45

Pa še to - knjižničarke z vseh koncev Slovenije mi sporočajo, da "V napačni zgodbi" berejo tudi dijaki in dijakinje, ki sicer niso ravno zagnani bralci in bralke. Po drugi strani se je pod pritiskom staršev, ki romana bržkone sploh niso prebrali ali pa ga ne razumejo, že dogodilo, da so se staršem opravičile za "napako" in "slabo presojo" - govorimo o tako imenovanih "strokovnjakinjah" za književnost! Kaj bi v takšnih primerih pomenila "ustrezna presoja"? Da knjig dijakom in dijakinjam sploh ne bi izročili?!

Cvetka Sokolov
Nedelja, 17. november 2019, 22:42

Roman Janje Vidmar je po moji presoji odličen roman. Prvoosebnemu pripovedovalcu nikoli ne gre povsem zaupati - z uporabo vulgarnih besed, ustenjem s kajenjem in obžalovanjem, da "edini" v razredu še ni seksal, se predvsem postavlja – in ni ednini, ki to počne pri tej starosti, res je. Trdno verjamem, da (po drugi strani) mladim bralcem lahko zaupamo, da to razumejo. Kakor tudi razumejo, da z uspavalnimi tabletami za mamo ne misli resno. Kako (ne)posrečeni so njegovi (ne avtoričini!) poskusi, da bi bil duhovit, je stvar okusa, vsekakor pa v njih poleg (normalne, ja) želje, da bi bil bolj odrasel, kot je, prepoznam njegovo negotovost (kot sestavni del odraščanja in njegovih specifičnih okoliščin). Podpiram odločitev JAK in roman tudi sama priporočam tako za samostojno branje kot za obravnavo/pogovor v razredu.

Igor Čibej v ”Napačni zgodbi” ni kaznovan (čeprav si bržkone vsi želimo, da bi dobil svoje), ker večina tovrstnih zgodb v resničnem življenju žal ostane zamolčanih. Ocenila sem, da bo roman bolj prepričljiv, če ostane tudi Mančina napačna zgodba njuna skrivnost. Roman ”Šola ljubezni” za razliko od mojega ostane na pol poti predvsem zato, ker se izogne eksplicitnim opisom spolnosti med odraslo osebo in mladostnico (otrokom) - šele natančen opis, kako lahko poteka takšen spolni odnos, razkrije razsežnosti tovrstne spolne zlorabe. Da bi to dosegel, se avtor ”Šole ljubezni” zateče k suhoparni in manj učinkoviti spremni besedi (Koliko mladih bralk in bralcev jo sploh prebere?), medtem ko je njena literarna vrednost, milo rečeno, skromna.

Podrobno opisovanje spolnosti mi ni v užitek, a se z njim spoprimem, če menim, da je to potrebno za sporočilo in verodostojnost določenega literarnega besedila. Tudi gimnazijcem zaupam, da bodo brez pomoči odraslih dojeli nedvomno sporočilo mojega romana; jasno ga izrazim že v naslovu (ki sem si ga izposodila od Mance), da o spremni besedi niti ne govorim. To pa seveda ne izključuje pogovora z odraslimi.

Svetlana Bušen
Sobota, 16. november 2019, 18:50

Letos smo na šolo povabili Janjo Vidmar, pisateljico knjige o Elvisu Škorcu. Z učenci je lepo pokramljala, med drugim pa je povedala tudi, da je v knjigi, ki jo sicer nekateri štejejo za sprevrženo, opisala (v 1. osebi) najstnika Elvisa, ki ne živi v družini, v kakršni naj bi živeli najstniki, da ima podobne probleme kot večina današnjih najstnikov, da pa jih opredeljuje zgolj in samo s svojega zornega kota. Vsi sedmošolci so po kvalitetni diskusiji katere koli knjige sposobni kritičnega presojanja. V članku so žal iz celote iztrgani le nekateri odlomki, ki pa niso merilo za presojo, ali je knjiga dobra ali ne. Nekateri učitelji smo pa vendarle mnenja, da so v knjigi odlične iztočnice za pogovor o tem, kaj je prav, kaj narobe, kaj primerno in kaj ne. Knjiga je vredna branja. Zaupajmo svojim najstnikom!