Primož in Tadej, hvala za viteštvo!

Dušan Poslek
Torek, 22. september 2020, 5:00
Image
Tour de France. Dirka po Franciji. Kolesarska dirka, ki presega le športni okvir. Festival športnih navdušencev, ki vsako leto znova ob francoske ceste in pred male zaslone prikuje na stotine milijonov navijačev.

Letošnja dirka, ki je bila iz tradicionalnega junijsko - julijskega termina prestavljena na september, je slovenskim navijačem postregla z vsem. Z napetim pričakovanjem in s stiskanjem pesti, ko so kolesarji grizli v kolena na klancih v Alpah in Pirenejih. Z iskrenim veseljem in evforijo, ko sta Primoz Roglic in Tadej Pogačar vsak dan znova uprizarjala epsko bitko in za sabo puščala vso svetovno konkurenco.

In za konec - z neverjetno dramo. Dramo, v kateri je Tadej Pogačar v predzadnji etapi (kronometru) slekel rumeno majico Primožu Rogliču in jo dan kasneje pripeljal na Elizejske Poljane v Parizu.

Brutalnost vrhunskega športa!

To je bila dirka, ki je na koncu slovenskim navijačem prinesla strta srca zaradi Primoža Rogliča in obenem občutek neverjetnega ponosa, ko je Tadej Pogačar, v slogu legend te epske dirke, oblekel rumeno majico vodilnega. Ob tem pa je prinesla še veliko več.

Tadej Pogačar in Primož Roglič sta nas v teh treh tednih naučila, da se trdo delo, odrekanje in vsi napori izplačajo. Ob premagovanju klancev, kjer imajo zaradi strmega naklona težave z vožnjo tudi osebni avtomobili, sta nam na kolesih kazala, kaj pomeni pravi športni duh in boj do zadnjih atomov moči.

Oba sta nas naučila, da je profesionalni šport večkrat brutalno neusmiljen. Na vrhu je prostor le za enega, čeprav se večina slovenskih navijačev strinja, da sta si oba zaslužila stati na najvišji stopnički te največje kolesarske dirke.

Naučila sta nas, da ni potrebe, da se delimo. Dva Slovenca na prvih dveh mestih je uspeh, ki ga bomo (realno) težko ponovili. In njun odnos med celotno dirko - še posebej pa prijateljski objem med zadnjo etapo - je dokaz, da se tudi sama zavedata, da je po treh tednih vrstni red takšen, kot mora biti. Zaslužen. Pravičen.

Športniki – ambasadorji, ki nimajo konkurence!

Kakšen uspeh je dosegel slovenski dvojec, se bomo zavedli šele v prihodnje. Slovenci mešamo štrene tam, kjer smo še pred desetletjem po večini igrali le obrobne vloge. Luč svetovne javnosti je uperjena v Slovenijo. V teh dneh nas športniki ponovno opozarjajo na to, da so največji ambasadorji naše države, in da si zaslužijo večjo pozornost tistih, ki se ob uspehih radi sončijo v soju njihove slave. 

Tri tedne je bila pozornost sveta usmerjene na francoske ceste, ob katerih so navijači vihteli slovenske zastave. Tuji mediji so bili polni hvale na račun naših kolesarjev, ob tem pa smo ponos čutili vsi. Ponos. Da smo Slovenci.

Zato hvala Tadej in hvala Primož in vsi ostali slovenski gladiatorji modernega športa. Vi ste edini pravi ambasadorji naše države. Edini, ki uspete združiti (po večini) razdeljen narod v eno. Zato hvala, ker vam uspeva to, za kar se politiki trudijo le na papirju. 

Iskrenost »poraženca«, ki jo redki premorejo!

Primož Roglič je pokazal neverjetno pokončnost, ko je takoj po ključni etapi priznal, da si je sicer želel prvo mesto, a si ga ni zaslužil. Hvala Primož za to iskrenost. Želim si, da bi vsi mi večkrat zmogli reči, da kljub veliki želji pač nismo dovolj dobri, da bi nam nekaj uspelo. Gesta, ki so je sposobni le največji. Zato Primož, kapo dol.

In kapo dol vsem, ki so ta tritedenski pekel preživeli. Prišli do Pariza. Kljub vsem naporom in omejitvam zaradi koronavirusa.

Predvsem pa hvala vama, Tadej Pogačar in Primož Roglič. Za čudovite tri tedne. Za občutke radosti in vzhičenja ob vajinih uspehih. Za ponos, ko smo videli plapolati slovensko zastavo. Predvsem pa hvala, ker sta nas z vajinim odnosom ponovno spomnila, da viteštvo še ni povsem izumrlo. Ter da je tudi sprejeti poraz včasih največja zmaga.

Tadej in Primož - CHAPEAU!

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.