Presita civilizacija

Mateja Kropec Šega
Petek, 16. oktober 2020, 5:00
Image
V jesenskih dneh polnimo shrambe z osnovnimi živili, ki jih pobiramo po poljih in sadovnjakih. Glede na opaženo, je letos več ljudi, kot sicer, razmišljalo v smer možne zaostritve razmer na jesen in zimo. In so sadili svoj krompir, fižol, zelje … Mnogi so se tega lotili prvič v življenju, drugim pa pridelava lastne hrane predstavlja stalnico vsakega leta. Ne, finančno se ne splača. To vemo vsi, ki se vsaj za del svoje hrane trudimo poskrbeti sami. Letošnje leto pa nas je spet opomnilo, kako zelo ranljivi smo, če se zanašamo samo na svoje redne obiske trgovine. Ko se trgovine zaprejo ali ko se nakupom zaradi možnosti okužbe skušamo čim bolj izogniti, se s hvaležnostjo zazremo v svoje shrambe, omare, kleti, balkone, zamrzovalnike … Karkoli pač imamo.

Šola (ne)samoumevnosti hrane

Z zanimanjem sem spomladi opazovala in poslušala, kako so ljudje spet doma delali domače rezance in njoke, se učili ravnati s kislim testom in pekli kruh. V bistvu pa sem vesela tudi priložnosti, ki jo je mojim otrokom dala korona kriza. Imeli so priložnost doživeti skrbno načrtovanje obrokov in razporejanje dobrot tako, da dlje trajajo. Če pojemo celo škatlo piškotov danes, jih zmanjka za jutri. Če jih danes pojemo samo tretjino, se bomo sladkali še dvakrat. Šola tega, da ni vsaka stvar v hladilniku samoumevna in na voljo vsaj naslednji dan, ko si jo zaželiš, se mi zdi neprecenljiva.

Morda je prav zdaj čas, da obudimo navado naših prednikov in se vsakič, ko sedemo za polno mizo, spomnimo, kako obdarovani smo.Opazila pa sem še en zanimiv pojav. Otroci so mi na družabnih omrežjih kar naprej kazali kaj vse so drugi poskusili in spekli. Videti je bilo marsikaj okusnega in mojstrsko izdelanega. (Kasneje sem izvedela, da se je to pri nekaterih precej opazilo na tehtnici.)

Priznam, tudi mi smo se lotili kakšnega kuharsko in časovno bolj zahtevnega podviga. Vmes smo imeli namreč kar nekaj družinskih praznikov. Vseeno pa smo ob kulinaričnem ustvarjanju ohranjali misel na zmernost in kombiniranje živil tako, da bomo samozadostnost ohranili čim dlje časa. Pa da seveda kar najmanj hrane odvržemo.

Ogromno zavržemo

Velikanski problem naše civilizacije, ob katerem resnično čutim sram, sliši na ime odvržena hrana. Vedno znova poslušamo, koliko hrane odvržemo na leto na prebivalca. Zadnji razpoložljivi podatek za Slovenijo pravi, da gre vsako leto v smeti okoli 70 kilogramov hrane na prebivalca. Tako pravi statistika. V naši družini, kjer nas je 6, nam »pripada« torej dobrih 400 kg zavržene hrane na leto. Nekaj tega sicer odpade na menze in gostinske obrate, pa na trgovine in skladišča, če s hrano nepazljivo ravnajo. Pa vseeno. Vem, da se pri nas doma res zelo poredko kaj pokvari in ker poznam še kar nekaj ljudi, ki se tudi trudijo čim manj zavreči, se mi poraja vprašanje - koliko hrane mora torej pri nekaterih romati v smeti?

Lakota ni tako redka

Po drugi stani pa vemo, da je lačen vsak osmi zemljan, vsak tretji pa trpi zaradi pomanjkanja hrane. In ne, ne govorim o nekih zamorčkih tam nekje. Tudi na našem ekološkem otoku pogosto videvam ljudi, ki brskajo po organskih odpadkih. Sredi bele Ljubljane ja!

Mediji nam radi postrežejo s podatki, kako je ljudi preveč in da Zemlja ne more vseh prehraniti. Kaj pa če bi vsi dobili malo manj? Ravno toliko, da bi imeli dovolj? Če bi se viški, ki jih mi brezbrižno zavržemo, ker jabolko ni popolno in ker se je žemlja pri transportu prelomila, vseeno porabili? Sok ali zavitek iz nesimetričnega jabolka je enako okusen kot iz tistega, ki ustreza standardom. In na drobtinah ali v kruhovih cmokih ni prav nič videti, da je bila žemlja okrušena.

Lastna pridelava in predelava nas učita drugačne hvaležnosti

Kdor je kdaj okopaval krompir, sušil seno, ribal zelje, se oziral v oblake in upal, da bo žito pravočasno požeto, ve, da je hrana sad dela in Božje darilo. Če redno hodimo v trgovino in v voziček mečemo samo že napol pripravljena instant živila, izgubljamo občutek za čudežnost in hvaležnost ob polnem krožniku. Morda je prav zdaj čas, da obudimo navado naših prednikov in se vsakič, ko sedemo za polno mizo, spomnimo, kako obdarovani smo. In iz srca rečemo – Bogu hvala.

Vir foto: commons.wikimedia.org

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.