Pismo očeta: »Draga gospa, ki vas med mašo motijo moji otroci ...«

Uredništvo iskreni.net
Nedelja, 13. maj 2018, 6:17
Image
Čudovit odgovor očeta, ki je poslušal, da se njegovi otroci pri maši »neprimerno obnašajo«. Obvezno preberite do konca!

Tommy Tighe je mož in oče štirih fantov, katoličan, ki gre s svojo družino vsako nedeljo k maši. V pismu gospe, ki se je pritoževala nad obnašanjem njegovih otrok pri maši, je sočutno in pronicljivo odgovoril na dileme, ki se pojavljajo vsem staršem, ki skupaj z otroki hodijo v cerkev.


Pozdravljeni!

V resnici se ne poznava, a se vam po kratkem srečanju, ki je sledilo sveti maši prejšnjo nedeljo, čutim dolžnega napisati to pismo.

Prepričan sem, da se me spominjate: jaz sem obupan, neoprhan, pobruhan direktor štiričlanskega cirkusa v klopi točno pred vami, ki med mašo pobira dude in padajoče igrače.

Mi smo razlog, da ljudje ne spremljajo pridige, mi smo glasen »amen« ob napačnem času, smrkljast stisk roke ob pozdravu miru, dojenje ob povzdigovanju … In še bi lahko našteval.

Verjetno ne veste, a sami se zelo dobro zavedamo vsega, s čimer vplivamo na doživljanje maše vseh prisotnih.

Verjetno ni videti, a vsakič, ko je eden od najinih »največjih darov zakona« preglasen, vsakič, ko na tla spusti pesmarico, se igra s klečalnikom ali se pokaka v plenico, smo v veliki zadregi in hudem strahu, da morda oviramo druge pri čaščenju vsemogočnega Boga.

Vem, da ni videti, saj vas je (tako domnevam) zadnjo nedeljo Sveti Duh navdihnil, da ste mi povedali, kako se s položajem spoprijemam povsem narobe.

Mar ne vem, da imamo prostor v zakristiji, kjer lahko otroci divjajo, kolikor jim srce poželi? Lahko jokajočega dojenčka naslednjič odnesem ven? Zakaj otrok ne poučim, da med evangelijem ne smejo plesati med klopmi? Se ne zavedamo, da ljudje poskušajo moliti?!

Žal mi je, ker nisem vedel, kaj naj odgovorim, ko ste mi postregli s temi uporabnimi informacijami. Če sem iskren, me je vaš komentar tako pobil, da sem lahko odgovoril le: »Žal mi je.«

Na poti proti našemu enoprostorcu so mi na misel začele prihajati vse stvari, ki bi vam jih rad povedal v odgovor.

Želim si, da bi vam povedal, kako se ob grdih pogledih in očitajočih pripombah starši začnemo spraševati, ali lahko otroke sploh pripeljemo k maši.

Želim si, da bi vas spomnil na 10. poglavje Markovega evangelija, kjer učenci grajajo starše, ki k Jezusu prinašajo otroke. Želim si, da bi vas spomnil na Jezusov odziv: »Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: ‘Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.’«

Bil je nejevoljen!

Želim si, da bi vas spomnil na besede papeža Pavla VI., ki nas je v pastoralni konstituciji Gaudium et spes spomnil, da so »otroci resnično največji dar zakona«.

Resnica, s katero imamo vsi težave, je, da so otroci največji dar tudi iz razlogov, ki vas pri maši tako živcirajo. (Tudi mene, ko smo že pri tem.) Motijo, nas dražijo, odvračajo pozornost od prioritet in zaradi tega opravljajo velikansko delo, da bi nas spremenili v svetnike.

Želim si vam povedati, da so moji otroci, ki vas motijo pri maši, morda natanko tisto, kar si Bog želi za vas. Morda je to način, ki bi vam pomagal preseči egoistično mišljenje in postati svetnica, za katero vas je ustvaril Bog! Zase vem, da mi je prav s to nalogo podaril otroke.

Nazadnje bi vas rad spomnil, da je naša katoliška vera usmerjena pro-life – torej odprta za življenje. Čeprav je to lahko neprikladno in zahtevno, so moteči otroci in sitni dojenčki čudovit rezultat takšnega pro-life prepričanja.

Ko si predstavljam Jezusa, kako opazuje našo župnijo, si zamislim velik nasmešek, ki se mu razleze čez obraz, ko sliši, kako pridigo prekine otroško brbljanje, smeh ali dojenčkov jok.

Ko sem se ta teden oblačil za nedeljsko mašo, sem preverjal, ali sem si vse te odgovore dobro vtisnil v spomin, da bom končno pripravljen in vam bom lahko povedal, kaj v resnici mislim o vaših pripombah prejšnji teden.

Takrat me je zadelo.

Kaj če niste sitna stara gospa, ki sovraži otroke, za kakršno sem vas imel? Kaj če vaše pritoževanje nad obnašanjem mojih otrok nima nič opraviti z nami? Kaj če ste me po maši ustavili zaradi bolečine, globlje, kot si bom kdaj lahko predstavljal?

Verz iz Pisma sv. Pavla Filipljanom me je spomnil, naj se preneham osredotočati nase: »... Imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge.«

Sem kdaj pomislil, da vaša pripomba morda izvira iz globokega trpljenja, ker ste izkusili neplodnost?

Sem kdaj pomislil, da vaša pripomba morda izvira iz žalosti zaradi oddaljenega, neljubečega ali brezbrižnega soproga?

Sem kdaj pomislil, da vaša pripomba morda izvira iz obžalovanja, ker svojim otrokom niste postavili maše za prioriteto, zaradi česar so se oddaljili od vere?

Priznam, da nisem.

Namesto tega sem se osredotočal le nase. Še huje, dovolil sem, da so me preplavljale misli, kaj vse bi vam lahko povedal, da bi vam pokazal, »kje je vaše mesto«.

Če torej predpostavljam, da je Bog pri maši posadil neposlušno, glasno in motečo družino pred vas zato, da bi vas spremenil v svetnico, bom moral priznati tudi, da je storil enako, ko vas je pripeljal v moje življenje.

Sam se bom moral odločiti, ali bom dovolil, da čustva do vas uničijo moj odnos z Njim, ali pa bom to vzel kot priložnost, da rečem »da« Njemu in vsemu, kar spada zraven.

Vsekakor ni enostavno, a izbral bom zadnje.

Molim za vas in vas prosim, da tudi vi molite zame.

Ob norišnici, ki jo lahko vidite v klopi pred sabo, sem tega res potreben.

Prevod: Eva Markovič

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.