Pismo našemu župniku: »Želim si, da bi bili manj menedžer in bolj resnični pastir«

Eva Markovič
Sobota, 8. december 2018, 15:33
Image
Čez domačega duhovnika imamo vsi kdaj pa kdaj pripombe. Pritožujemo se nad izborom pesmi, dolgočasno pridigo ali njegovim pomanjkanjem časa, a hkrati pozabljamo, da smo mi – laiki – tisti podporni aparat, brez katerega duhovniki ne morejo delovati.

V odprtem pismu, ki ga je Antoine-Marie Izoard poslal svojemu prijatelju župniku v turbulentnem obdobju, ki je zajelo francosko Cerkev zaradi spolnih zlorab, mu izraža podporo – ne le molitveno, ampak tudi konkretno in predvsem prijateljsko. Njegovo pismo se je hitro razširilo po spletu in preraslo v gibanje za podporo duhovnikom #LettreAunPretre (#PismoDuhovniku).


Dragi prijatelj!

Pišem ti pismo, ker vem, kako v tem trenutku trpiš ti in mnogo tvojih sobratov. Slišal sem, kako so se ti na ulici posmehovali in te žalili zaradi napak nekaterih, ki jih človeško ni mogoče oprostiti.

Tvoje poslanstvo je težavno. Časi so se zelo spremenili, zato je gotovo težavnejše, kot so ga imeli tvoji predhodniki v prejšnjem stoletju. A tvoje pričevanje – podarjanje svojega življenja in posvečen celibat, kar nikakor ni pot, postlana z rožicami – je danes za svet še močnejše.

Tudi meni se je že zgodilo, da sem te postavil na piedestal, tebe »Kristusovega namestnika«, ki sem ga imel skoraj za polboga. S tem ti nisem napravil usluge. Zgodilo se mi je tudi, da sem javno godrnjal nad katero od tvojih strasti (zastarele pesmi med bogoslužjem, kadilnica, iz katere se mnogo preveč kadi, izredne nabirke, ki postajajo vse bolj redne …). Tudi s tem ti nisem pomagal. A vendar zate vsak dan molim. To je vsekakor stvar, ki bi se ji lahko še bolj posvetil.

Nekoč, ko sem obžaloval vse manjše število duhovniških poklicev, si mi rekel, da je tudi laikov vse manj! Laikov, na katere bi lahko naslonil svoje poslanstvo, da bi vso skupnost hranil z zakramenti, temi »vidnimi znamenji nevidne milosti«, kot je rekel sv. Avguštin. Zdiš se mi naveličan, ker ne moreš biti uporaben za tisto, kar zares šteje.

Bolj od tekanja na škofijske sestanke in pastoralna srečanja bi moral imeti čas za stvari, ki so bistvene: krščevanje, obhajanje, spovedovanje, poročanje, spremljanje, pokopavanje …, da bi lahko prinašal ljudem Kristusa, jim podeljeval Njegovo milost in jim oznanjal odrešenje. Moral bi imeti čas, da bi bil manj menedžer in bolj resnični pastir. Pastir, to pomeni oče vsakega izmed nas, tudi tistih, ki le redko prestopijo cerkveni prag.

To pomeni tudi moj brat. Cenim večere, ko skupaj popijeva kozarček ali dva in rešujeva Cerkev (ne da bi jo ob tem potunkala) ter se iskreno pogovarjava o vsem, kar nama hodi po glavi, ob čemer Kristus ni nikoli daleč. Vzemimo si čas, ki je zastonj.

Prijatelj, oče, brat, s številnimi drugimi bi ti rad ponovno izrazil svojo bližino in hvaležnost.

Drži se! Vztrajali bomo tudi mi!

Smo laiki v župniji pripravljeni na novo vlogo?

Kot je pronicljivo zapisano v pismu, je (tudi v Sloveniji) vse manj duhovnikov, a tudi vse manj laikov, še posebej tistih, ki so pripravljeni razbremeniti domačega župnika. Tukaj trčimo ob miselnost številnih župljanov, včasih pa tudi duhovnikov samih, da smo laiki le nemi opazovalci (in včasih malo manj nemi godrnjači), ki v župniji nimamo drugega mesta od cerkvenih klopi. A ker je župnija dejavno občestvo vseh, smo vsi enako poklicani, da ji pomagamo rasti. Poklicani smo, da smo župnikovi pomočniki – ob strani mu moramo stati z molitvijo pa tudi čisto konkretno, pri vsakodnevnih zadolžitvah, ki so potrebne za nemoten potek župnijskega življenja. Ne gre za »župnikov projekt«, ampak za projekt nas vseh!

Včasih, ko je bilo duhovnih poklicev več, ta potreba ni bila tako izrazita. A danes, ko je večina slovenskih duhovnikov kronično preobremenjena, si ne moremo več privoščiti sprenevedanja. Smo pripravljeni na ta izziv? Smo pripravljeni podpreti svoje duhovnike in skupaj z njimi graditi našo Cerkev? Lahko iz nemih opazovalcev postanemo pomočniki in prijatelji?

 

Foto: reviewjournal.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana