O otroku, ki med mašo moti gospo s konca ulice

Uredništvo iskreni.net
Nedelja, 29. september 2019, 5:00
Image
Nedelja. Pol osmih zjutraj. Saj ne rečem, da je doma panika, a ko na hitro preletim situacijo, ugotovim, da bomo v pol ure komaj zmogli dokončati urejanje in se pojaviti pri maši. Pa recimo temu prijetno nedeljsko vznemirjenje.

Štiriletnica že drugič vpraša: "Kako naj se oblečem?" "Lepo," bežno odgovorim. "Lepo po prevladujočih civilizacijskih standardih, ne samo po tvojih," me v smehu dopolni mož, ki pozna kreativni slog oblačenja naše drugorojenke.

S pogledom iščem šestletnico. Ni je. Najdem jo v kopalnici, oblečeno (lepo, po prevladujočih civilizacijskih standardih - prvorojenka pač) in stisnjeno v kot. "Pikica, šibamo," ji rečem, "pohiti." "Ne upam," mi odgovori, "strah me je." Strah? "Česa?" nejeverno vprašam, pričakujoč debato o tem, zakaj ne bi šla k maši.

Postanem pozornejša na njeno negotovost, vidim, da si moram kljub hitenju vzeti čas, da se pogovoriva. Po nekaj minutah pogovora le izda: "Strah me je, ker je tista jezna gospa na koncu ulice rekla, da vsi v cerkvi vidijo, kako se med mašo grdo obnašam."

Cerkev ni skupnost popolnih vernikov, ampak skupnost nepopolnih, ki potrebujemo zdravnika.Vsa nedeljska ljubezen do sočloveka me mine v hipu. Strmim v nejeveri. Kaj je rekla? Morda sem narobe razumela. Gospa na koncu ulice je res nekoliko čemerna in pogosto otroci rečejo, da ni prijazna, a tole komaj verjamem. Ko vidim hčerkin pogled, vem, da si ne izmišljuje.

Kdo hodi čisto vsak dan v cerkev in potem reče otroku kaj takega?! Vseeno če ne bi šla nikoli, me prevzame jeza. Pogledam hčerko in ji odločno rečem: "Če si kdaj pri njej na obisku in ti naroči, kako se moraš obnašati, potem imaš dve možnosti - ali narediš točno tako ali pa greš domov. Za ves ostali čas bova o tem, ali je tvoje obnašanje primerno ali ne, odločila z atijem." Potolažim jo in odpravimo se na pot.

V avtu možu povem o komentarju gospe. V tistem trenutku se prav ta gospa mimo nas pelje s kolesom - namenjeni smo v isti prostor. Uskladiva se, da se bova z njo pogovorila. Mož predlaga, da nalogo opravi on - čutim, da je še bolj ogorčen od mene. Ker vseeno gospo poznam že iz svojega otroštva - že takrat je bila večinoma slabe volje - prevzamem nalogo... "Bom jaz, srček," mu rečem, "morda bova lažje ženska z žensko." Strinja je, da bo nemara res tako bolje.

Pogumno se usedemo v prvo vrsto. Prve minute maše me prevzame stiska. Ojoj, upam, da bo šlo dobro skozi. Potem se nasmejim sama sebi - v Očetovi hiši me je strah, če bo dobro šlo. Skoraj glasno se zasmejim ob tej ironiji. Predam našo mašo Jezusu in zapojem skupaj s pevci.

Ko se začne evangelij, osupnem. Govori o izgubljeni ovci, izgubljenemu sinu, izgubljeni drahmi. O tistih nepopolnih v množici popolnih in kako so oni pred Gospodom vredni povsem enako. Župnik v pridigi nagovori bolečino v mojem srcu - kot bi me bral, govori o tem, da Cerkev ni skupnost popolnih vernikov, ampak skupnost nepopolnih, ki potrebujemo zdravnika. In da je vsak, ne glede na to, kako nepopoln je, dragocen član skupnosti. Hčerki (presenetljivo!) mirno sedita in se igrata z mojim krilom. Pobožam ju. Soseda s konca ulice sedi tri klopi za nami.

Ko je maše konec, pokimam možu, on v smehu dvigne obrvi in odpelje hčerki ven. Ustavim gospo. "Vas lahko zmotim za minuto," rečem, opogumljena od Božje besede. "Ja," reče vprašujoče in malo v zadregi in hodi kar naprej, kot bi se me vendarle hotela na hitro otresti.

Vdihnem. Izdihnem. Nekaj je vzelo mojo jezo. Čutim, da govorim iz ljubezni. "Zjutraj sem imela težave s hčerko," začnem. "Strah jo je bilo iti k maši zaradi vaših besed."

"Tega pa jaz že nisem rekla!" odgovori odsekano in še prede končam stavek. Začne se spet premikati naprej ...

Ne dam se, hodim ob njej, govorim naprej. "Moja hčerka ima težave s pozornostjo - to pomeni, da se težko zbere za dlje časa. V šoli, v cerkvi, pri opravilih. Zaradi tega ji bo vse življenje teže, nama pa skupaj z njo. Ne morete si predstavljati, kako bi bilo nama krasno, če bi vso mašo sedela mirno, poslušala zanimivo dogajanje in z navdušenjem sodelovala. Pa ne more. Zato sedimo v prvi vrsti, da ji je vendarle čim bolj zanimivo. Zato jo božava in ji ponudiva objem, ko postane nemirna. Zato smo ji še lani za v cerkev dali majhno torbico s predmeti, ki jih je lahko gnetla med prsti, ko se ji vse skupaj ni zdelo predolgo. In vztrajati in priti vsako nedeljo kljub temu ni najlažje. Lažje je ostati doma. A izberemo drugo možnost - da pridemo. In vztrajamo. In je tudi nama pogosto težko. In vas želim povabiti, da nama v tej stiski morda raje pomagate s spodbudo, s potrpežljivostjo, s podporo. Ker jo zares potrebujemo."

Posluša. Pričakujem, da bo rekla nekaj v smislu "no, daj daj, saj ni tako hudo". Reče nekaj drugega: "Včeraj zvečer sem prišla iz romanja. Tam sem se zaobljubila, da se zares ne bom več vtikala v nobenega otroka. Mi starejši vidimo samo, kaj je narobe, živci nam popuščajo. Ampak če zdaj pomislim nazaj, je moj tretji sin tudi hodil po cerkvi. Govorili so mi, da sem ga slabo vzgojila. Ampak potem je to prerasel. Pa jaz, ko sem bila kakšnih 9 let stara in se s prijateljico nisem mogla nehat smejat. Moj stric me je gledal s kora in me po maši tako grdo nazijal ... Saj to potem prerastejo, danes sem jo gledala, ji je šlo že prav dobro."

Osupnem. In čutim, da sva za trenutek našli bližino. "Vam je moralo biti pa res zelo hudo," rečem. Zaželim ji lepo nedeljo. Ne verjamem, da bo postala povsem drug človek, verjetno jo bo še vedno jezilo, da otroci obračajo s kolesom na njenem dvorišču. A za en trenutek sem čutila, da pač le daje naprej to, kar je dobila. Ker drugega ne zna in ne pozna. 

In za trenutek sem začutila, da morda vendarle razume, da je nedeljska maša za nas nekaj zelo lepega, a hkrati vsakokrat, ko župnik reče "Pojdite v miru" v neskončni hvaležnosti dahnem "Bogu hvala". 

Hčerki povem, da sva se pogovorili. Zvečer v družinskem krogu, ko vsak pove, kaj se mu je vtisnilo v spomin, hčerka ne pove, da je prvič prekolesarila več kot 20 km, da je premagala strah in splezala na najvišjo lovsko opazovalnico in da smo pekli koruzo. Reče: "Gospa s konca ulice me je pohvalila, čeprav se ne marava."

Nasmehnem se. Ne komentiram.

Podatke o avtorici hranimo v uredništvu

foto: timeofgrace.org

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Primož Cankar
Ponedeljek, 30. september 2019, 0:29

OH ljuba duša, koliko opravka imate vi sami s seboj. Pravi Verniki. Celo mašo je nosila zadevo v sebi. Jaz komaj čakam, da naletim na tako mamico polno lastnih frustracij. Ne, saj se hecam. Sem zelo prijazen. V sebi bi ji že povedal svoje, a tako ne gre. Tile mladi starši mislijo, da držijo Boga za suknjič, ker imajo otroke, ker so stari 35, ker je SVET NJIHOV. Sam egocentrizem okoli nas, tako spretno zakamufliran, da je strašljivo. Kaj nucajo vsi ti obiski maš, če pa hodite tja ZARADI DRUGIH. Oh, ne ne hodite zase, ker je očitno.

Uvodna pripoved razkrije vse bistvo naše družbe. Najprej to, da se vtikamo v druge. To je še najmanjši problem. Hčerka se zelo verjetno res neprimerno vede (glede na prevladujoče civilizacijske standarde obnašanja pri maši RKC). A stara teta po slovenski tradiciji ni navedla PRAVEGA razloga, da se tako pač ni primerno vesti, ker s tem motiš mašo in druge, ter sam nimaš nič od nje, ali nemara celo, da pač NJO TO MOTI. Ampak je zadevo zavila v vato in prevalila krivdo na druge; češ VSI DRUGI TE VIDIJO... in to nam matere vcepljajo v zibelko in to delamo sami svojim otrokom, dokler se ne zavemo (večina nikoli). Namreč KAJ BODO DRUGI REKLI. Drugi... koliko stisk imamo s tem kaj bodo rugi rekli. Tudi ta mama je imela cmok v grlu celo mašo (no, med mašo ga je potisnila na stran), ker se je bala kaj bo gospa rekla.

še posebej me pa zmoti "Ko vidim hčerkin pogled, vem, da si ne izmišljuje." - koliko si hčerke znajo izmišljat že pri trehm, dane rečem 6-ih, sam Bog ve. Svojo imam najrajši... a tu je hakeljc, da te hitro kot očeta okoli vozi. Je treba biti pravičen in primerno strog tudi do hčera. Je bila prilika na morju, ko se je moj sine zaigral z neko drugo punčko na nekih igralih (midva z ženo na strani z dojenčkom) in sta se sprla. Ona mamica furjasto k meni, še preden moj sin pride do naju. Sem vedel še preden je prišla, da je Slovenka, ker takih odzivov ne doživiš od nobenega drugega naroda. Takoj naplete, kaj neki je vse moj njeni naredil. Ok, poslušam mamico, se obrnem k punčki in vprašam, če mi lahko prosim ONA pove še enkrat. In pove... osredotočen na njen glas in izraz. Itak je že pripoved bila malce neverjetna. Mama grdo gleda in podpira, da naj svojega v roke vzamemo, sankcioniramo, ... pa vprašam malo, "ti si tole malce izmislila, kaj". Mamica me je pravkar umorila s pogledom, mala, pa prikimala in se obrnila in šla. Sem še zaklical za njo, "kar naprej se igrajta, prav luštna sta, ker mi bomo kmalu šli". In sta se res, ker sem "potrucal", da bomo kmalu šli in sta v naglici, da ne zamudita česa pozabla na spor. Mamica pa je moral pojest cmok in iti. Sploh, ko sem rekle, da ni vsega za verjet otrokom, sploh, če smo oboji 3 m stran. Pač na FB me ta ne bo dodala za prijatelja, upam pa, da sem tisti punčki pokazal kanček tega, da ne rabi spletkarit, ko bo velika, da je kaj drugega bolj važno. Otroci si zmeraj izmišljujemo. Sebe se spomnim iz rosnih let. Mamo mi je vse verjela. In moji otroci priznajo, da so si izmislili. Zakaj? Ker je zabavno. Moja naloga je, da jih zalotim!! Njihova da se trudijo še bolj. Rezultat: Najstarejši prebere vsak trik in drobne finte drugih (sošolcev). Ni ga mogoče kar tako nasrat. V glavnem moji otroci niso naivni. Se morajo ZELO potrudit, da me obrnejo... "Pa kako to veš?" "Ker se ATI"! Ne, nisem Bog, zato en teden tuhtajo in pogruntajo, da sem jih opazil po senci za vrati (primer). Se še bolj potrudijo pritihotapiti (primer), pa sem "spet ati" in ugotovijo, da sem jih zdaj pa zalotil zaradi šepetanja...

... in HVALEŽEN sem vsaki stari gospe, ki se je vtaknila v mojega otroka, v trgovini, ko je trmaril za kinderjajček in ga s kako "a te ati ne uboga, kaj?" resetirala, da je spremenil pozornost, zadihal in me potem lahko slišal, ko sem mu povedal, kak je bil dogovor, da si je morda izbral kaj drugega (bolj zdravega). Vselej sem se vsaki ZAHVALIL. Praviloma sem dobil nazaj š več. Pozornost, dodatne misli, prijaznost namenjeno otrokom, lepe besede. REZULTAT: Moji otroci MARAJO starejše ljudi in se jih ne bojijo. Če kdo še tako čuden pristopi, pa reče hčer bratcu, "stric je star, samo prijazen je hotel biti. Gube ma pa tko mal čudn izgleda".

Če ne bo prenosa med starimi in mladimi (v obe smeri, seveda), bomo res zglajzali kot družba. Vesel sem za konec zgodbe, kjer "gospa" pove, da je tudi ona bila 9 let stara. Ja, mamica pa se je morda naučila, da ni samo ona mama, da je še kdo pred no vse to skozi dal. Še miljoni mam pred njo. Moja zgodba za razliko od zgornje ni izmišljena.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana